Izgon je bil del širše represije nad civilnim prebivalstvom, ki se je na Primorskem začela že ob začetku druge svetovne vojne pod fašistično Italijo. Ta je izgnala okoli 60.000 Primorcev in Istranov, številne mobilizirala v posebne vojaške enote, več deset tisoč pa jih deportirala v koncentracijska taborišča Rab, Gonars, Monigo in Renicci.

Po kapitulaciji Italije septembra 1943 so nadzor prevzeli Nemci in represijo še zaostrili. Z Goriške železniške postaje je bilo organiziranih 72 vlakovnih kompozicij, ki so izgnance vozile v Nemčijo. Ocenjujejo, da je bilo iz severne Primorske odpeljanih okoli 10.000 ljudi.

Dan groze

Tistega zimskega dne, 15. februarja 1944, je bilo iz Branika in okolice in Komna in okolice v enem dnevu odpeljanih 1366 ljudi. Ker Nemci na tovornjakih niso imeli dovolj prostora, so jih 1023 odpeljali v Zagraj pri Gorici na železniško postajo, 343 pa so jih pustili v Komnu, s tem, da so jim povedali, da so njihove vasi zastražene in da se ne smejo vrniti domov.

Med represivno akcijo v Braniku je bilo ubitih pet ljudi. Štiri ženske in enega ranjenega moškega so zaprli v klet hotela Ličen in stavbo razstrelili.

Srečanje izgnancev v Izoli

Domačine so čakala taborišča

Sledili so meseci trpljenja v zbirnih in delovnih taboriščih, predvsem v Neumarktu na Bavarskem, kjer so izgnanci trpeli zaradi mraza, lakote in bolezni. Pomembno vlogo pri pomoči izgnancem je imel komenski duhovnik Viktor Kos, ki je prostovoljno odšel v izgnanstvo z verniki in tam pokopal okoli sto umrlih, med njimi štirideset domačinov.

Po vojni so izgnanci iz Branika in Komna 15. februar razglasili za svoj krajevni praznik – kot dan spomina in opomina. Danes je v Braniku še okoli 40 živih izgnancev, na območju novogoriške občine približno 1200, na severnem Primorskem nekaj več kot 2000.

Po osmih desetletjih odškodnina

Lani so prvič po 81 letih prejeli obrazce za simbolično izplačilo odškodnine za vojno škodo. Letos bodo še živi izgnanci prejeli 2000 evrov, nato pa še tri obroke do leta 2029, skupno 8000 evrov.

Kot poudarjajo v Društvu izgnancev Severno Primorske, je 15. februar dan, ki ga ne smemo pozabiti – v spomin na trpljenje civilnega prebivalstva in kot opomin, da se vojne grozote ne bi nikoli več ponovile.