Na Slovenskem so Božička pred 2. svetovno vojno poznali zlasti otroci v mestih in trgih, medtem ko so v vaseh kot zimskega obdarovalca poznali le sv. Miklavža. Medtem ko je Miklavž prinesel jabolka, suho sadje in kakšen svinčnik, so bila Božičkova darila nekoliko dražja. Prinesel je denimo knjige.

Po 2. svetovni vojni je vsaj iz javnega življenja izginil. Zaradi vse ostrejšega nasprotovanja vlade Cerkvi leta 1947 so božična voščila in zapise o božiču, ki so bili v letih 1945 in 1946 še pogosti, začele nadomeščati objave govorov jugoslovanskega predsednika Tita o uspehih prvega leta petletke. Miklavževi obhodi in božična praznovanja so se začela iz javnega prostora po opozorilih raziskovalcev umikati v domove in cerkvene skupnosti.

Od konca 80. let 20. stoletja pa se je poleg Miklavža in dedka Mraza začel kot obdarovalec vse bolj pojavljati, oblečen v rdeča oblačila z belo obrobo. Tedaj je bil ocenjen kot uvoz iz ZDA, vendar pa ima v resnici svoje korenine v Evropi, kamor se je preko ZDA nekoliko spremenjen znova vrnil.

Lik Božička, kot se je razvil v Združenih državah, je povezan z legendami o sv. Nikolaju oz. sv. Miklavžu ter izročilom, ki so ga na njegov god imeli Nizozemci. Ti so dediščino lika, ki so ga v domovini imenovali Sinterklaas, prenesli čez lužo.

Današnji videz Božička temelji na upodobitvah svetnika Nikolaja, je britanski BBC zapisal na svojih spletnih straneh in spomnil na upodobitev svetnika iz leta 1294 z belo brado, njegovo oblačilo pa je vsaj deloma tudi rdeče barve.

Tako kot v Sloveniji je imela tudi v Veliki Britaniji politika velik vpliv na praznike

Tako kot v Sloveniji je imela tudi v zgodovini Velike Britanije politika velik vpliv na praznike. Medtem ko je bil lik Miklavža priljubljen v srednjem veku, so ga po reformaciji v velikem delu severne Evrope pozabili. V Angliji niti Božiček, ki je tam pomenil tradicionalno poosebljenje praznika v dneh okoli zimskega solsticija, tedaj po navedbah BBC ni bil dobrodošel. V času oblasti puritanca Oliverja Cromwella, ki je sredi 17. stoletja uvedel vojaško diktaturo, so z ukrepi omejili božična praznovanja, vojaki pa so patruljirali po središču Londona in zasegli vsako hrano, ki je bila pripravljena za slavje.

Sredi 19. stoletja, leta 1843, ko je izšla kratka zgodba Charlesa Dickensa Božična pesem, božič še ni imel tako ustaljene vsebine kot danes, je pisatelj Michel Faber navedel v uvodu k izdaji Božične pesmi, ki je leta 2005 izšla v ZDA in Kanadi. Darila so po njegovih besedah navadno naredili sami, pri okraskih pa so improvizirali. Tiskanih božičnih voščilnic, ki so se tedaj šele začele pojavljati v trgovinah, pa vse do 80. let 19. stoletja niso množično razpošiljali, je spomnil.

Mož angleške kraljice Viktorije Albert je takrat želel uvesti božično drevo, ki ga je Dickens v leta 1850 objavljenem eseju imenoval "ljubko nemško igračo" in ki so ga Angleži prevzemali previdno. "Čuden ameriški uvoz - puran - je le počasi izpodrival tradicionalno gos," je zapisal Faber.

Spomnil je, da lika Božička še niso poznali. Na začetku viktorijanske dobe so se spraševali, kako bi z delom obremenjeni ljudje v mestih med industrijsko revolucijo lahko praznovali ob zimskem solsticiju, kot so to počeli na podeželju. "Nalogo, da jim to pove, je prevzel Dickens," je opozoril Faber.

Božična pesem po njegovi oceni govori o božiču, kakor da bi šlo za nespremenljiv temeljni kamen civilizirane družbe in so opisane šege in navade družine Cratchit splošno razširjene in od nekdaj, kar pa je bilo daleč od resnice. Božična maša, srednjeveški verski obred, povezan s praznovanjem, je bila že dolgo pozabljena. Zatrli so jo v 16. in 17. stoletju. V Cromwellovem času je bil božič ukinjen z zakonom, je opozoril.

Praznik se je po njegovih besedah prilagodil in preživel. "Industrijskemu kapitalizmu je uspelo, kar Cerkvi ni, namreč ukiniti podeželsko pogansko izročilo," je poudaril. Uradniki in delavci v mestih niso mogli 12 dni praznovati zimskega solsticija. Sredi 19. stoletja je bilo angleško govoreče prebivalstvo že pripravljeno na sprejem obujenega božiča, prijetnega enodnevnega praznika s človekoljubnimi vrednotami, s katerimi jih je seznanjal Dickens.

Zasluge za današnji videz Božička pripisujejo risarju Nastu

Zasluge za sodobno podobo Božička pripisujejo Američanu Thomasu Nastu. Medtem ko so drugi umetniki v ZDA sredi 19. stoletja risali Miklavže, je Nast ustvaril in objavljal risbe Božička, kot ga poznamo danes. Uveljavil je enotno podobo veselega, prijaznega in debelušnega moža v rdeči obleki, obrobljeni s krznom, ki deli darila iz delavnic na severnem tečaju, je zapisal BBC.

V časniku Harper's Weekly je v letih od 1863 do 1886 objavil 33 risb z božičnimi motivi, na katerih je Božička bodisi videti bodisi slutiti. Pred Nastom so ga upodabljali na najrazličnejše načine. Isti časnik je tako denimo leta 1858 objavil risbo Božička brez brade, njegove sani pa vleče puran.

Občasno se v javnosti pojavi informacija, da je podobo sodobnega Božička ustvarila družba Coca-Cola s svojimi reklamami v začetku 30. let 20. stoletja. Toda celo družba sama priznava, da to ni res. Prav tako niso bili prvi proizvajalec pijač, ki je svoj izdelek tržil s pomočjo klasične podobe Božička z belo brado in v rdečem oblačilu, je izpostavil BBC. Tak oglas je namreč že leta 1915 objavilo podjetje iz New Yorka za svojo mineralno vodo.