Miran Kohek koprske labode pozna do najmanjših podrobnosti. Že tri leta jih skoraj vsak dan obiskuje, spremlja njihovo počutje in skrbi zanje. Vsakega prepozna po značilnostih, ki večini mimoidočih ostanejo neopažene, in vsakemu je dal tudi ime.

Njegova ljubezen do labodov sega v otroštvo, ko mu je mama brala pravljice, v katerih so bili labodi pogosto simbol nečesa lepega. Ko je mnogo let pozneje naletel na zapuščenega labodjega mladiča, se je v njem prebudilo navdušenje nad temi divjimi pticami.  "En osamljen labodek, star komaj nekaj mesecev, je bil zapuščen tam pri Bonifiki. Brez pomoči ne bi preživel. Dali smo mu vse tisto, kar je rabil, da je zraste in ob novem letu je odletel." 

A zgodba se je nepričakovano nadaljevala: "Marca se je vrnil. Prišel se mi pokazat. Nisem mogel verjeti, kako si lahko divja ptica zapomni človeka. Imel sem občutek, kot  da se mi je prišel zahvalit. Tisti prvi labod mi je jedel iz roke, jaz sem mu bil tata in mama, ker je bil sam. In ko je prišel nazaj, me je to  zelo presenetilo. Tako lepo se mi je zdelo." Pozneje so ga klicali še zaradi para labodov, ki si je gnezdo uredil v kanalu Grande; tam je pomagal popraviti poškodovano ograjo in takrat se je njegova vsakodnevna skrb za koprske labode pravzaprav začela.

Na drugega laboda, za katerega je skrbel, se je celo, kot pravi, celo preveč navezal, labod pa nanj: "Labodki se včasih preveč navežejo. Mogoče sem bil tudi jaz malo kriv, ker se je ta labodek počutil tako varnega, da je takoj začel hoditi za mano kot kužek. Jaz sem mu dal ime Miško." 

Njokec, Bela Srčica in kralj zatoka

Vodilni par današnje koprske družine sta Njokec in Bela Srčica, ki sta gnezdo ohranila že drugo leto zapored. Vsakega laboda Kohek pozna po videzu in posebnih znakih, po katerih jih loči. "Ko delate z labodi, vidite določene značilnosti. Na primer, oče ima zarezo v kljunu, jaz pravim, da je kralj zatoka, ker se je tolikokrat tepel z vsemi temi samci, ko se je boril za svoj teritorij. Samci se od samic ločijo po tem, da imajo večjo grbo, so večji, imajo bolj rdeč kljun. Ti poznaš njih, oni pa tebe spoznajo med tisoč ljudmi. Tebi je težje, ker se ti zdijo vsi labodi enaki, pa niso."

In razloži, zakaj se imenom raje izogiba: "Ne dajem rad imena labodkom, ker potem mi je še težje, ko odidejo ali pa če se jim kaj zgodi. Ampak nekako jih je treba ločiti med seboj. Tudi vsak labodek ve, kako mu rečem: Biserček, Srček, Rožica, Sabička in ko jih pokličem, točno vedo, katerega kličem."

Zakaj vztraja pri hranjenju?

Kot pravi, so ga največ o labodih naučili prav labodi sami: "Prebral sem marsikaj, ampak največji učitelji o labodih so labodi sami. Labod ti točno pove, kaj rabi in kaj je zanj dobro. Ni vse tisto, kar piše v knjigah res in da mora biti tako in tako. Včasih moraš iti mimo tega. Če v naravi ni tistih pravih pogojev, je potrebno iti mimo teh pravil in jim pomagati, da preživijo."

Ne strinja se s pozivi pristojnih, naj ljudje labodov ne hranijo: "Nekateri govorijo nekaj na pamet iz učbenika, kot da ta človek ni bil nikoli v naravi in gledal, kje labodi živijo, v kakšnem okolju so. Vode, v katerih labodi živijo, so onesnažene, zato ne najdejo dovolj kakovostne hrane. Če bi bili odvisni samo od tega zelenja, bi slabo končali. Če bi jaz labodov ne hranil s primerno hrano, je vprašanje, kako bi bilo z njimi in ali bi sploh preživeli."

Zato izbira hrano zelo premišljeno. "Vedno jih hranim s hrano, ki je zanje primerna, ki jo labodi lahko jejo in je kvalitetna, kot polenta, koruzni lomljenec, pred kratkim pa sem v jedilnik, po nasvetu kolegice iz Maribora, ki skrbi za 200 labodov, dodal tudi ovsene kosmiče. Natrosim jih v plitvino vode in zelo radi to pojedo. Videl sem, da so prav bili zadovoljni in to je hrana, ki jih bo ojačala, ki jim bo dala odpornost."

Ob tem opozarja, da naj ljudje ne hranijo labodov s kruhom. "Kruh za labode ni hrana, sploh za te labodke, ki odraščajo. Zaradi neprimerne prehrane se jim lahko deformirajo krila, tudi kljun. Kruh vsebuje kvas, ki  jih lahko napihne in povzroči, da jim celo počijo trebuški in poginejo. Labod bo pojedel vse, kar mu bo dal človek, zato ljudem ne sme biti vseeno, kaj vržejo pticam. Nekateri mislijo, da lahko mečejo pticam vse, a za ptice kruh sploh ni primeren, za labode pa še toliko manj, ker vsebuje še cel kup drugih snovi, ki škodujejo labodjemu telesu."

Koprski park je njihova jedilnica in "luna park"

Labodi v Kopru pogosto hodijo tudi čez glavno prometno cesto in se zadržujejo v mestnem parku, za kar pa imajo dober razlog. "Tam je regrat in tudi travo tam zalivajo. Ko jo pulijo, gre lažje, saj suho travo težko pogoltnejo. Zato so si izbrali ta koprski park za svoj drugi dom. Vendar samo parkovne rastline ne zadostujejo. Če bi točno gledali po tem, kar piše v knjigah, bi rekli, da je to bistveno premalo."  Zato vztraja pri dopolnilni hrani: "Najbolj pomembno je, da se labodki pravilno razvijajo, da bodo zdravi in da bodo, če bodo naleteli na težave v naravi, dovolj odporni, da bodo preživeli."

Park jim služi tudi kot kopališče in igrišče, opaža Kohek: "Niso neumni. Bazen je hladnejši in oni gredo tja, ker uživajo. Za njih je koprski park kot luna park. Spuščajo se po brzicah in uživajo." Ravno zaradi svojega vedenja so se po njegovem tudi tako prikupili meščanom.

"Narava je včasih kruta"

Kohek ne olepšuje in naravnost pove, da je labodja narava včasih tudi kruta. "Labodi znajo biti tudi nasilni, predvsem do lastnih mladičev, ko ti odrastejo: Ko imajo med osem in deset mesecov, morejo oditi, najprej jih narahlo odganjajo, potem jih začnejo napadati. Tega ne delajo samo samci, ampak tudi samice. Ne moremo reči, da gre za krutost, ampak je to naravni znak, da je čas, da se mladi odselijo. Dajo vedeti, da je njihov čas prišel in da morejo odleteti, ker začne nov ciklus. Tako je v naravi. Narava je včasih kruta, ampak takšni so naravni zakoni."

Boriti se znajo tudi odrasli samci med seboj, in to do skrajnosti, opozarja Kohek: "Labodi so zelo teritorialni in lahko drugega, ki ga ima za vsiljivca na svojem že zasedenem teritoriju, tudi ubije; drži ga toliko časa pod vodo, dokler ne pogine." Tudi tujega mladiča labodji par ne sprejme vedno z dobrodošlico: "Imeli smo primere, ko so ljudje v dobri veri preselili najdenega mladiča k labodjemu paru in se ni končala dobro. To je drug par in to je njun teritorij. Labod lahko ubije tudi tuje mladiče."

Vendar pa je doživel tudi uspešne zgodbe o posvojitvi. "Našli smo mladiča, ki je bil približno iste starosti kot mladiči našega koprskega para, ki je pred tem izgubil enega izmed svojih. Samica ga je takoj posvojila."

"Postali so simbol Kopra"

Kohek opaža, da postaja odnos ljudi do labodov vse bolj spoštljiv: "Ko so videli, da je dejansko nekaj zelo lepega, da imamo labode sredi mesta, ki se tam sprehajajo in nobenemu nič nočejo, je večina ljudi njihovo prisotnost sprejela zelo pozitivno. Je pa še vedno tudi veliko nepoznavanja. Labodi so zelo zaščitniški do svojih mladičev in ljudje se tega ne zavedejo in silijo v njihovo bližino, kar lahko pri labodih sproži zaščitniško vedenje. Ko pa jih opozorim, se nekateri začnejo celo norčevati," opiše prizore, na katere naleti. Ker opozorila ne pomagajo, je na koprsko občino naslovil pobudo za postavitev zaščitne ograje, ki bi labodom med gnezdenjem zagotovila več miru.

Za razliko od Maribora, kjer za labode skrbi skupina prostovoljcev, je v Kopru sam: "Jaz sem 'one man band' za te labode. Vsak dan sem tam in oni me čakajo. Jaz sem vedno prisoten, opazujem, v kakšnih razmerah živijo in se odzivam po njihovih potrebah. Name lahko vedno računajo."