Nevija Božič - fotografirano v Trstu.

Vodnica je postala precej pozno

"Vodnica sem postala precej pozno. Deveto leto je, odkar sem turistična vodnica, in še vedno se dojemam kot sveža, glede na kolege, ki so na trgu že trideset ali več let," pove z nasmehom na začetku pogovora.

Do tega poklica jo je pripeljalo življenje. Po operaciji hrbta leta 2016 se je vključila v skoraj 140-urni izobraževalni program, ki ji je odprl vrata v svet turističnega vodenja. Najprej je pridobila lokalno licenco, nato nacionalno, nato licenco za jamsko vodenje in licenco za vodenje po Mitskem parku, Pridobljena ima tudi nekatera dovoljenja za delo v tujini, ki jih letno obnavlja. Znanje pa ves čas nadgrajuje na različnih področjih (zelišča, kaštelirji, ter na verstvo, čebelarstvo).

"To je bilo neko normalno nadaljevanje mojih prejšnjih služb v mednarodnem okolju. Veliko sem potovala v lastni režiji po vsem svetu že v študentskih časih in vse se je nekako lepo zložilo. Ugotovila sem, da me to delo res veseli. Ne dojemam ga kot poklic, ampak kot poslanstvo," poudarja. Svoje delo plemeniti tudi kot pobudnica ustanovitve Sekcije turističnih vodnikov, ki naj bi pokrivala vse turistične vodnike Slovenije s sedežem na Primorski gospodarski zbornici v Kopru in kot članica dveh društev: Zveze turističnih vodnikov Slovenije in Društva vodnikov Kras in Brkini.

Pogled na Strunjanske soline

Vodnik ni hodeča enciklopedija

Med pogovorom hitro postane jasno, da zanjo turistično vodenje ni naštevanje letnic ali zgodovinskih dejstev. Vodnik namreč ni hodeča enciklopedija, ampak povezovalec med krajem, domačini in gosti. "Najlepše je, ko gostje začnejo spraševati. Takrat vidiš, kaj jih res zanima. Marsikdo odide z občutkom, da ni dobil samo splošnih informacij, ampak je kraj tudi začutil," pravi.

Prav komunikacija je po njenem mnenju temelj dobrega vodenja. "Že ob predstavitvi jih poskušam razorožiti s smehom. Zanima me, od kod prihajajo, katere države so že obiskali. Potem njihove izkušnje povežem z našim prostorom. Če gremo v Piran, ga primerjam z Benetkami in širšim območjem. Ker sem že kot študent in kasneje veliko potovala, lažje razumem različne kulture in turistom približam Slovenijo skozi primerjave z njihovim okoljem."

Vsaka skupina je drugačna, pravi, zato enotnega recepta za vodenje ni. "Enih in istih razlag se nikoli ne naveličam, ker so vprašanja vedno drugačna. Vsaka skupina ima svoje interese in temu prilagodim tudi pripoved. Moram pa pri vodenju upoštevati tudi vse tisto, kar ni direktno povezano z vodenjem. Vodnik namreč ni samo razlagalec in pripovedovalec zgodb. Je tudi organizator, usklajevalec in človek, ki mora skupini dati občutek, da je v dobrih rokah. Sem spada organizacija, logistika, poslušanje gostov, prilagodljivost, sposobnost reševanja kriznih situacij, usklajevanje. Vse za njihovo dobro počutje in nemoten izlet, naj bo to enodnevni ali večdnevni."

Ogled Pirana z zdravniki, fiziatri iin drugimi gosti iz Iraka. Izmenjava mnenj, razlag o kulturah in izvoru ter posebnostih jezika je popestrila dan in večer. Pravijo, da jim je Slovenija všeč. Zelena, čista in prijazna.

Turisti želijo več kot le znamenitosti

Ali so se obiskovalci slovenske Istre v zadnjih letih spremenili? Nevija Božič meni, da bistveno manj, kot bi si marsikdo mislil. "Nekateri nekaj malega vedo o Sloveniji, odvisno tudi od tega, iz katere države prihajajo, če govorimo o tujih gostih, večina pa še vedno zelo malo. Res je, da danes zaradi interneta in umetne inteligence informacije hitreje najdejo, zato nekateri želijo bolj poglobljene razlage. A takšnih ni veliko. Kar pa slišijo že prej o naši deželi, je večinoma dobro, zato so njihova pričakovanja skladna s tem."

Veliko bolj kot klasični turistični podatki jih po njenem zanimajo zgodbe. "Sama zgodbe zapeljem tako, da vključim kulinariko, običaje, naravo, vegetacijo, zelišča, sol in oljčno olje. Rada vse to povežem tudi z zdravjem in vsakdanjim življenjem. Velikokrat v razlago vključim tudi svojo zgodbo ali zgodbe bližnjih. Takrat ljudje kraj doživijo in okusijo drugače."

Tudi galebi obožujejo Piran

Sol je eden najbolj avtentičnih spominov

Ko beseda nanese na spominke, ne okleva. "Za slovensko Istro vedno izpostavim sol. To je ena najbolj unikatnih stvari, ki jih imamo. Še vedno jo pridelujemo ročno in ima večstoletno tradicijo."

Turisti po njenih besedah vse pogosteje iščejo avtentičnost: "Radi vprašajo, kje lahko dobro jedo, kje strežejo domačo hrano in kje dobijo lokalne izdelke. Ne zanimajo jih zgolj trgovine s spominki, ampak želijo odnesti nekaj, kar res kakovostno predstavlja naš prostor in lokalne ljudi."

Prav zato obiskovalcem pogosto priporoči manj znane gostilne, lokalne ponudnike in zgodbe kraja, pa tudi svoje lastne.

Ob dobrotah istrskega zaledja se navdušujejo zdravniki iz Slovenije in drugih držav nekdanje Jugoslavije. Srečujejo se vsako leto že 40 let.

Za najlepše zgodbe je treba zaviti z glavnih poti

Čeprav so Piran, Izola in Koper čudoviti, največji neizkoriščeni potencial po njenem mnenju skriva istrsko zaledje. "Morali bi veliko več pokazati podeželje. Vsaka vas ima svojo zgodbo. Če je ne pokažemo, če o njej ne pripovedujemo ali je celo ne zapišemo, jo lahko izgubimo. Turizem je eden od načinov, da dediščino ohranimo živo."

"Imamo odlične ponudnike, zanimivo kulinariko in številne zgodbe, ki jih obiskovalci skoraj ne poznajo. Turizem mora najprej koristiti ljudem, ki tukaj živijo in delajo, in posledično vsem domačinom. Problem je predvsem logistika, saj marsikdo brez avtomobila težko pride do teh krajev," poudari sogovornica.

Na stičišču istrskega in kraškega sveta v Zvorčku blizu izvira Rižane so naši predniki postavili cerkvico Marije vnebovzetne.

Podobno razmišlja o Sečoveljskih solinah: "Veliko več poudarka bi lahko namenili Solinam. Gostje, ki bivajo v Piranu ali Portorožu, pa tudi širše in nimajo lastnega prevoza, jih pogosto sploh ne obiščejo, čeprav gre za eno najbolj avtentičnih doživetij tega prostora."

Nabiranje solnega cveta v Solinah

Slovenska Istra ne potrebuje kopiranja drugih

Na vprašanje, kaj bi bilo treba izboljšati, da bi si obiskovalci slovensko Istro zapomnili kot eno najboljših sredozemskih destinacij, odgovori nekoliko drugače, kot bi marsikdo pričakoval. "Ne bi rekla, da moramo postati najboljši v primerjavi z drugimi destinacijami. Raje bi rekla, da moramo ostati unikatni in najboljši prav v svoji unikatnosti. Imamo dovolj svojih posebnosti, na katerih lahko gradimo. Potrebujemo boljše povezave z zaledjem, več poudarka na pohodnih in kolesarskih poteh ter predvsem kakovostno predstavitev tega, kar že imamo."

Po njenem mnenju je največja prednost slovenske Istre prav v tem, da ne poskuša posnemati drugih. "Ne moremo tekmovati z vsemi sredozemskimi destinacijami po naravnih danostih, saj ima vsaka svoje lepote. Lahko pa izstopamo po prijaznosti, avtentičnosti, zgodbah in kakovostni izkušnji."

Nekoč je kraljeval nad vhodom v Levji grad. Sedaj je beneški lev vgrajen v palačo Totto v Kidričevi ulici v Kopru.

Ko gost postane pripovedovalec

Med vodenjem rada vključuje tudi ljudi, ki imajo lastno izkušnjo prostora. Spomni se starejšega tujega gosta, ki je že pred desetletji delal v okolici Trsta in dobro poznal zgodovino območja. "Ko sem videla, kako pozorno spremlja mojo razlago, sem ga prosila, naj svojo zgodbo pove tudi drugim. Takšni trenutki so neprecenljivi, saj del osebne zgodovine predstavi nekdo, ki jo je dejansko doživel."

S preurejenim šolskim, danes vinskim avtobusom se gostje radi podajo na panoramsko vožnjo po obali in na degustacijo vina v Vinsko fontano v Marezige.

Podobno se spominja starejšega para iz tujine, ki ga je vodila v Postojnsko jamo. Ob razlagi o nekdanji Jugoslaviji je zaznala, da sta jo doživela iz prve roke: "Namesto da bi sama razlagala o nekdanji Jugoslaviji, sem ju prosila, naj povesta, kako sta jo doživela onadva. Vedno skušam goste vključiti v pogovor, saj tako nastanejo najbolj zanimive zgodbe."

Pri ogledih uporablja majhne naloge. Ena takšnih je povezana z beneškimi levi. "Večina beneških levov ima odprto knjigo, leva z zaprto knjigo pa težko najdemo, čeprav ni nemogoče. Turistom včasih dam kar domačo nalogo: naj med sprehodom v prostem času poiščejo določeno stvar v mestu ali kraju ali v naravi, naj bodo pozorni na določene podrobnosti, jih fotografirajo in mi jih na koncu pokažejo."

Fasada Taverne, nekoč skladišče soli sv. Marka v Kopru, je okrašena s kamnitim koritom za vodo ter beneškim levom (levo). Podoba sv. Jurija, zavetnika mesta Piran, na stebru za zastavo. (desno)

Zgodbe, ki si zaslužijo več pozornosti

Kot vodnica opaža, da številne zgodbe, ki bi lahko še dodatno obogatile turistično ponudbo, ostajajo premalo izpostavljene. "Letos sem veliko vodila tudi v Padovi, kjer sem Tartinija, ki je tam živel in delal, zlahka vpletla v razlage. Tam mu poleg drugih velikih umov namenjajo veliko pozornosti. Tudi pri nas bi lahko še bolj poudarili njegove povezave s Piranom. Imamo bogato in raznoliko zgodovino, ki jo lahko povežemo s sedanjostjo."

Podobno razmišlja o nekdanji ozkotirni železnici Parenzani. "Po svetu stare železnice predstavljajo vrhunske turistične produkte. Naša Parenzana povezuje tri države in ima izjemen potencial, ki ga lahko še bolje izkoristimo. Idej ne manjka. Je pa tudi res, da so vse razlage in zgodbe stvar posameznega vodnika, kako jih zapelje in predstavi. Eni damo več poudarka enim zadevam, drugi drugim. Ravno to so naša bogastva."

Počitek istrskih boškarinov.

Najlepši razgledi niso vedno ob morju

Ob koncu pogovora razkrije še nekaj svojih osebnih favoritov. Najraje se vrača v stari del Sečoveljskih solin – Fontanigge, ki ga opisuje kot nostalgičen, a poseben prostor miru in pristnosti.

Med najlepše razglede uvršča pogled s Kaštelirja nad Kortami proti Piranskemu zalivu, navdušujejo pa jo tudi razgled z Marezig in višje ležeče točke v istrskem zaledju.

Peš skozi predor Valeta, Parenzana

Ko beseda nanese na kulinariko, se nasmehne. Najraje ima polento s pršutom na refošku in oljčnem olju, pozimi bobiče, domače testenine s tartufi ter jedi izpod peke. Za obisk slovenske Istre priporoča predvsem pomlad in jesen, ko narava pokaže najlepše barve, sama pa jo obožuje tudi pozimi, ko je tu več miru.

Vsakemu obiskovalcu svetuje, naj ob morju poišče tudi avtentične okuse, lokalne zgodbe in ljudi, saj prav to po njenem mnenju ustvari najbolj pristno doživetje Istre.

Jesen v zaledju Istre.

Če bi moral turist domov odnesti le eno stvar, bi bila to sol – simbol stoletne tradicije in življenja tega prostora.

Na vprašanje, ali obstaja kakšen skriti kotiček, ki ga ne razkrije vsakemu obiskovalcu, pa se nasmehne: "Človek z leti postane previden. Včasih je bolje, da kakšen kotiček ostane skrivnost."

In morda je prav v tem bistvo dobrega vodenja: ne pokazati vsega, ampak obiskovalcu odpreti vrata v prostor, ki ga bo želel nekoč znova raziskati. "Ne želim, da obiskovalci slovensko Istro samo obiščejo. Želim, da jo začutijo in razumejo."