ustvarjeno z umetno inteligenco/simbolična fotografija 

1. "Z otrokom se ne bom čustveno povezal"

Nekatere starše skrbi, da z otrokom ne bodo začutili močne čustvene povezanosti. Na to lahko vplivajo različni občutki ob pričakovanju otroka, izkušnja nosečnosti in tudi odnos, ki ga imajo sami s svojimi starši.

Čustvena vez se morda ne razvije takoj, ampak postopoma. Tudi če močne povezanosti na začetku še ni, starš praviloma čuti potrebo, da za otroka skrbi in ga zaščiti.

2. "Ne bom tako dober starš, kot so bili moji starši"

Katharine Stahl, mati dveh otrok, ki piše o starševstvu, priznava, da je bil ta strah pri njej še posebej izrazit, saj svojo mamo opisuje kot izjemno osebo in svojo najljubšo osebo na svetu. Pri 13 letih je v dnevnik celo zapisala, da je njena mama njena najboljša prijateljica.

Ko je pozneje tudi sama postala mama, je spoznala, da ji ni treba biti enaka svoji materi, da bi bila dober starš. Vsak človek je drugačen, zato je lahko drugačen tudi njegov način vzgoje.

Strah, da ne bomo tako dobri starši, kot so bili naši, je lahko povezan z družbenimi pričakovanji in občutkom krivde, kar lahko vodi v perfekcionizem in zmanjšuje zaupanje v lastne starševske sposobnosti.

Študija iz leta 2022 je pokazala, da so dvomi o tem, ali smo dovolj dobri starši, običajni, prizadevanje za popolnost pa je lahko škodljivo. Pomembneje je z otrokom graditi trden in podporen odnos ter sprejeti, da za dobro starševstvo ni treba biti popoln, navaja spletni portal YourTango.

4. "Otrok se bo zadušil, prenehal dihati ali umrl zaradi nečesa, kar bi lahko preprečil"

Povsem razumljivo je, da želijo starši dojenčku zagotoviti čim varnejše okolje. Ko poskrbijo za vse potrebne varnostne ukrepe, pa Stahl meni, da se je treba poskusiti osvoboditi nenehnega strahu, da se bo otroku zgodilo nekaj hudega.

Čeprav so dojenčki videti majhni in krhki, so odpornejši, kot se zdi. Ko starši poskrbijo za varno spalno okolje in upoštevajo zdravniška priporočila, se lahko poskušajo nekoliko razbremeniti nenehnega strahu, da se bo otroku med spanjem zgodilo kaj hudega.

Raziskave kažejo, da so vsiljive in neprijetne misli, da bi se novorojenčku lahko zgodilo kaj hudega, pri novopečenih materah pogoste. Takšne misli so lahko zelo obremenjujoče in so pogosto povezane s poporodno tesnobo, vendar same po sebi ne pomenijo, da bi mati svojemu otroku dejansko škodovala.

5. "Otrok se bo resno poškodoval, če ga ne bom ves čas nadzoroval"

Majhni otroci pogosto še ne znajo dobro prepoznati nevarnosti. Lahko stečejo proti cesti, plezajo na različne površine ali v usta dajejo stvari, ki jih najdejo.

Zato seveda potrebujejo nadzor, vendar starši kljub temu ne morejo preprečiti vsake praske ali modrice. Otroci so hitri in med odraščanjem so manjše poškodbe skoraj neizogibne. Stahl zato poudarja, naj se starši zaradi njih ne obtožujejo, saj se takšne praske in modrice zacelijo.

6. "Ko me ne bo zraven, se bo otrok izgubil, ga bo kdo ugrabil ali se mu bo zgodilo kaj hudega"

Današnji otroci imajo praviloma manj samostojnosti, kot so je imele prejšnje generacije. Katharine Stahl ob tem navaja primer svoje mame, ki jo je njena mama že kot osnovnošolko zjutraj poslala od doma in jo šele devet ur pozneje z zvoncem poklicala na večerjo. Vmes je le približno vedela, kje je njena hči.

Ko otrok začne hoditi v šolo, pridejo tudi trenutki, ko starši ne morejo ves čas natančno vedeti, kje je. Otrok bo denimo sam prehodil pot od avtobusa do učilnice ali odšel na obisk k prijatelju oziroma sosedu.

Če mu starši postopoma omogočajo več svobode, s tem ne olajšajo le svojega vsakdana, ampak otroku pomagajo razvijati samostojnost in samozavest.

Raziskava Pew Research Center je pokazala, da so matere pogosteje kot očetje zelo zaskrbljene za varnost svojih otrok. Pogosteje jih skrbi, da bi bil njihov otrok žrtev medvrstniškega nasilja, ugrabitve, fizičnega napada ali streljanja. Prav tako pogosteje izražajo zaskrbljenost, da bi imel otrok težave z drogami ali alkoholom.

7. "Svojega otroka bom nepopravljivo zaznamoval"

Mnogi starši se sprašujejo, ali bodo s svojimi odločitvami, odzivi ali napakami otroku dolgoročno škodovali. Stahl meni, da se je takšnemu strahu skoraj nemogoče popolnoma izogniti.

Obenem poudarja, da starši svojega otroka najverjetneje ne bodo nepopravljivo zaznamovali – vsaj nič bolj kot drugi starši. Na koncu se pošali, da kljub temu morda ne bi bilo slabo prihraniti nekaj denarja za kakšno terapevtsko uro.