Raziskava Step Reduction obravnava enega ključnih zdravstvenih izzivov sodobne družbe – sedeč življenjski slog in gibalno neaktivnost, ki sta prepoznana kot pomembna dejavnika tveganja za srčno-žilna obolenja in prezgodnjo umrljivost. Raziskavo izvaja Znanstveno-raziskovalno središče Koper (ZRS Koper) pod vodstvom prof. dr. Boštjana Šimuniča, v sodelovanju s strokovnjaki s področij kineziologije, fizioterapije in športne znanosti. Namen raziskave je preučiti, kako že razmeroma kratko obdobje zmanjšane telesne dejavnosti vpliva na mišični, srčno-žilni in funkcionalni sistem pri sicer zdravih ljudeh.

V študijo bo vključenih 60 preiskovancev, mlajših (18–30 let) in starejših (65–75 let), moških in žensk, ki za 21 dni zmanjšajo število dnevnih korakov na 3.000, nato pa vstopijo v enako dolgo obdobje vodene in nadzorovane vadbe. Na ZRS Koper trenutno še iščejo prostovoljce, odziv pa je spodbuden. 

Dr. Boštjan Šimunič, predstojnik Inštituta za kineziološke raziskave ZRS Koper, in asistentka in mlada raziskovalka Diana Kranjc, ki sodeluje v razsikavi, poudarjata, da so v ospredju raziskave spremembe v mišičnem, srčno-žilnem in dihalnem sistemu ter ravnotežju, ki se pojavijo ob nenadni spremembi življenjskega sloga. Poleg spremljanja negativnih učinkov zmanjšane aktivnosti raziskava vključuje tudi fazo nadzorovane vadbe. Cilj je oblikovati znanstveno utemeljena priporočila za ohranjanje zdravja in zdravo staranje, pri čemer izpostavljata pomen rednih prekinitev sedenja, zadostnega dnevnega števila korakov ter postopnega in strokovno vodenega vračanja k telesni dejavnosti po obdobjih neaktivnosti.

Kaj je glavni cilj raziskave Step Reduction in kako se metodološko navezuje na vaše prejšnje raziskave Bed Rest?

Zanimalo nas bo, kaj se zgodi z mišičnim, srčno-žilnim in dihalnim sistemom ter ravnotežjem gibalno aktivne osebe ob spremembi življenjskega sloga (poškodba, bolezen, pisarniška služba ipd.) in predvsem, kako telo povrniti v prvotno ali celo v še boljše stanje, če do takega neželenega dogodka pride. Osredotočili se bomo na razlike med spoloma in izvedli primerjavo tudi med mlajšimi ter starejšimi odraslimi. Tokrat pa bomo za razliko od preteklih raziskav, ko so preiskovanci ležali v Splošni bolnišnici Izola, uporabili manj ekstremen model preučevanja gibalne neaktivnosti, imenovan Step Reduction. Preiskovanci bodo za 21 dni zmanjšali število svojih dnevnih korakov na vsega 3.000 in se poleg tega izogibali tudi gibalni oziroma športni dejavnosti.

Katere ključne fiziološke in zdravstvene kazalnike boste primerjali med fazo zmanjšanja korakov in fazo vodene vadbe?

Primerjalo se bo lepo število različnih parametrov našega zdravja: mišični volumen, maščobna masa, silovitost, moč in hitrost mišičnega krčenja, mišična arhitektura vlaken, funkcionalni parametri (hitrost hoje, ravnotežje) ter vzdržljivost, opredeljena kot največja poraba kisika med obremenitvenim testom na kolesu. Preiskovanci bodo tekom obdobja zmanjšanja števila korakov tudi vodili spletni dnevnik doživljanja intervencije.

Kaj želite z 21-dnevnim zmanjšanjem korakov na 3.000 dnevno dokazati ali bolje razumeti – kateri konkretni kazalniki zdravja vas najbolj zanimajo?

Želimo predvsem pokazati, kolikšno je zadostno število dnevnih korakov za vzdrževanje zdravja in ali to velja za oba spola ter vse starostne skupine ljudi. Zanimalo nas bo, ali so spremembe večje pri tistih, ki so bolje telesno pripravljeni, in ali starejše preiskovance res doletijo večje telesne spremembe kot mlajše. Navsezadnje bomo preverili tudi, ali je predpisana vadba dovolj intenzivna in primernega obsega za ustrezno povrnitev zdravja in telesne pripravljenosti preiskovancev. Konkretneje nas tokrat zanimata mišični in srčno-žilni sistem ter seveda njuna funkcija v vsakodnevnem življenju. Z našo raziskavo verjamemo, da bomo pripomogli k boljšemu razumevanju posledic gibalne neaktivnosti in uspeli tudi oblikovati priporočila za zdravo staranje.

Zakaj prav 3.000 korakov in 21 dni?

Tovrstne raziskave so bile običajno izvedene na mladih, pri čemer so število dnevnih korakov zmanjšali za 14 dni. Lahko rečemo, da je to ravno primerna dolžina neaktivnega obdobja, ko uspemo zaznati konkretne telesne spremembe. Mi smo se v raziskavi odločili vključiti tudi starejše preiskovance in trajanje obdobja zmanjšanja števila dnevnih korakov podaljšali na 21 dni. Prepričani smo, da bo do sprememb prišlo in da jih bomo tudi uspeli zaznati. Hkrati pa obdobje tudi za starejše preiskovance ni predolgo in ne bo povzročilo večjih sprememb telesnih sistemov. Prav s tem namenom smo za obdobje povrnitve gibalnih sposobnosti izbrali že preverjeno in učinkovito vadbo na sobnem kolesu.

Kakšne spremembe pričakujete že v treh tednih?

Po 21-dnevnem obdobju zmanjšanja števila dnevnih korakov pričakujemo izgubo med 500 in 1.000 gramov mišične mase nog ter pet do deset odstotno izgubo maksimalne srčno-žilne zmogljivosti.

Katere negativne spremembe se po vaših izkušnjah pojavijo najhitreje in ali govorimo o spremembah, ki so lahko dolgoročno nevarne, če se neaktivnost ponavlja?

Vsaka strukturna sprememba ima svoje začetke na molekularni ali celični ravni, vendar teh v študiji ne opazujemo, saj nimamo invazivnih postopkov (odvzem mišičnih vzorcev in krvi). Med naštetimi parametri pa zagotovo pričakujemo največji upad mišičnega tonusa ter tudi povečanje togosti ožilja. Dolgoročno lahko obdobja gibalne neaktivnosti prispevajo k večjemu tveganju za presnovne bolezni, kardiovaskularna obolenja, izgubo mišične mase in funkcionalnih sposobnosti ter slabšo gibalno učinkovitost, zlasti pri starejših. Pomembno je poudariti, da posamezno kratko obdobje zmanjšane aktivnosti običajno ni nevarno, vendar ponavljajoči se cikli neaktivnosti brez ustrezne regeneracije in ponovne aktivacije telesa predstavljajo pomembno tveganje za zdravje.

Kateri so največji zdravstveni riziki zmanjšane aktivnosti pri mladih in kateri pri starejših?

Presnovni sistem je izjemno odziven na tovrstne spremembe. Presnova beljakovin in sladkorja je zagotovo zelo pomembna za naše zdravje in se zelo hitro poslabša, če telesu odvzamemo redno gibanje. Pri starejših pričakujemo hitrejši upad mišične mase kot pri mlajših, tudi zaradi vnetnih procesov, ki se znatno povečajo med obdobji gibalne neaktivnosti. Čeprav so te spremembe pogosto sprva reverzibilne, predstavlja predvsem ponavljanje obdobij neaktivnosti tveganje, saj lahko dolgoročno vodijo v razvoj nezdravih življenjskih navad, povečanje telesne mase in zgodnejši pojav presnovnih motenj.

Ali pričakujete, da bo zmanjšanje hoje (gibanja) bolj prizadelo mlade (18–30) ali starejše (65–75)?

Glede na pretekle raziskave pričakujemo večji upad pri starejših. To smo dokazali že v dveh Bed Rest študijah in pričakujemo, da bomo tudi tu ugotovili enako. Lahko rečemo, da zmanjšanje gibalne aktivnosti pri mladih predstavlja predvsem »tihi« presnovni rizik, pri starejših pa neposredno funkcionalno grožnjo. Prav zato je pomembno, da je vadba za povračanje gibalnih sposobnosti prilagojena in nadzorovana s strani osebnega trenerja ali kineziologa.

V raziskavi omenjate povratek v formo po bolezni ali poškodbi – ali boste na podlagi rezultatov lahko dali bolj konkretna priporočila, koliko hitro se telo "poslabša" med neaktivnostjo zaradi bolezni in kako optimalno začeti z vadbo po obdobju mirovanja?

V vseh naših raziskavah preučujemo različne intervencije, s katerimi želimo omiliti ali celo preprečiti negativne posledice gibalne neaktivnosti. V tej študiji tega sicer ne počnemo, ker glede na naše prejšnje izkušnje to niti ni tako potrebno. Vseeno bomo našim preiskovancem po 21-dnevnem obdobju zmanjšanja števila dnevnih korakov zagotovili prav tolikšno dnevno obdobje povrnitve gibalnih navad, in sicer pod strokovnim nadzorom. Do zdaj je vse aktivnosti v okviru raziskave (vključno z rehabilitacijo) opravilo 12 preiskovancev. Vemo, da je gibalna neaktivnost tihi ubijalec, saj je drugi najpogostejši dejavnik umrljivosti v sodobnem svetu (za previsokim krvnim tlakom in pred kajenjem). Če je neaktivnost prisotna več let, tiho uničuje naše telo – do meje nastanka kronične bolezni. Šele nato lahko posledice zares občutimo. Zato je tudi za preiskovance dobro, da na lastni koži preizkusijo, kaj se zgodi, ko se prenehamo gibati, in koliko truda je potrebno vložiti, da jim uspe povrniti telesne sposobnosti na prejšnjo raven.

Če bi morali že zdaj izpostaviti tri ključna sporočila: kaj je minimum gibanja za ohranjanje zdravja, kako hitro se začnejo škodljive posledice fizične neaktivnosti in kaj je najboljši "rešilni ukrep" za sedeč življenjski slog?

Z vadbo ni nikoli prepozno začeti. Smernice Svetovne zdravstvene organizacije so jasne – tedenska priporočena aerobna vadba za odraslega človeka je od 150 do 300 minut zmerne intenzivnosti oziroma od 75 do 150 minut visoke intenzivnosti. Poleg tega je priporočljivo izvesti vsaj dve vadbi tedensko za krepitev večjih mišičnih skupin. To velja tudi za starejše ljudi, pri čemer naj bi ti dodali še vaje za ravnotežje. Škodljive posledice dolgotrajnega ležanja (npr.: poškodba) so vidne že v nekaj dneh, medtem, ko pri dolgotrajnem sedenju in gibalni neaktivnosti (npr.: pisarniško delo, izpitno obdobje,..) se posledice poznajo nekje med 7 in 14 dnevi. Prav zato je posledice gibalne neaktivnosti dobro razumeti in hkrati poznati način, kako se povrniti na prvotni ali še višji nivo. Odličen ukrep proti prekomernemu sedenju so aktivni odmori, med katerimi vstanemo s stola, se sprehodimo ter izvedemo nekaj razteznih in krepilnih vaj. Intenzivna vadba po dolgotrajnem sedenju je odlična, a še koristnejše so aktivne prekinitve.