ustvarjeno z umetno inteligenco/simbolična fotografija

Fatima je pred šestimi leti iz Maroka odšla v Španijo kot sezonska delavka, kjer naj bi obirala jagode. Pandemija covida-19 je te načrte prekrižala, poteklo ji je delovno dovoljenje, namesto vrnitve domov pa se je odločila ostati in skušati zaslužiti denar za moža in štiri otroke.

Ker ni imela dovoljenja za bivanje, je opravljala različna priložnostna dela. Varovala je otroke in starejše, pekla kruh ter šivala čevlje. Bila je še posebej ranljiva, saj je bila nepismena in ni govorila špansko. Oče jo je namreč že pri šestih letih izpisal iz šole, da bi delala na družinski kmetiji v Maroku.

Sprva ji je pomagal brat, ki je živel v Španiji, a ker se je bal težav zaradi njenega nezakonitega bivanja, ji je našel delo na farmi v pokrajini Kastilja in León.

"Takrat se je začela nočna mora," je povedala za Guardian.

Na začetku je na farmi delala skupaj z drugo Maročanko, ki ji je prevajala in pomagala. Po njenih besedah so se lastniki sprva do njiju vedli korektno, kmalu pa je opazila, da nekaj ni v redu. Nikoli ni prejela pogodbe o zaposlitvi, za prve tri mesece dela pa je dobila skupaj 900 evrov, čeprav je takratna minimalna plača v Španiji znašala približno 1.425 evrov na mesec. Nato, kot trdi, ni prejela niti centa več. Družina ji je govorila, da denar porablja za urejanje njenega dovoljenja za bivanje, zato ji plače ne morejo izplačevati.

Ko je druga delavka po letu in pol dobila dokumente in zapustila farmo, je vse delo ostalo na Fatiminih ramenih. Povedala je, da se je njen delovni dan začel okoli druge ure zjutraj in končal pozno zvečer. Sadila in pobirala je zelenjavo, molzla ovce, hranila živali, čistila kokošnjake ter opravljala vsa druga dela na kmetiji. Ocenjuje, da je delala tudi do 19 ur na dan, vseh sedem dni v tednu.

"Nisem več zdržala. Če bi tam ostala, bi si verjetno vzela življenje," je dejala.

Po njenem pripovedovanju je odhod druge delavke pomenil prelomnico. Poleg tega, da je ostala sama pri vseh opravilih na farmi, naj bi se takrat začelo tudi fizično in spolno nasilje. Trdi, da sta jo sin in oče pretepala ter ji grozila s še hujšim nasiljem.

"Nekoč mi je s traktorjem zapeljal čez stopalo. Vprašala sem ga, zakaj mi to počne, on pa je odgovoril, da sem si to zaslužila in da bi me najraje povozil," se je spominjala.

Živela je v majhni baraki brez ogrevanja. Pozimi so temperature padale tudi do minus šest stopinj Celzija, edini grelnik, ki ji ga je podaril Maročan, ki je občasno prihajal na farmo kupovat mleko, pa so ji lastniki odvzeli.

Ko jih je vprašala, kdaj bo dobila plačo in dokumente, trdi, da sta oče in sin neke noči razbila vrata in okna njenega bivališča. "Po tem sem imela občutek, kot da spim na ledu," je povedala.

Ni imela pitne vode niti kopalnice. Za umivanje je uporabljala cev, s katero so napajali živino, stranišče pa je bila luknja v tleh.

Farmo je smela zapustiti le enkrat na dva tedna, ko so jo odpeljali do bližnje trgovine. Lastniki naj bi ji govorili, naj se ne približuje policiji, saj jo bodo v primeru stika z njo takoj deportirali v Maroko.

Ves čas je razmišljala le o tem, da se domov ne bi vrnila praznih rok.

"Z glavo sem se zaletavala v zid. Mislila sem, da bom od tam odšla bodisi z dokumenti bodisi mrtva," se je spominjala.

Konec leta 2023 je policija prejela prijavo, da je na farmi zaprta ženska, ki jo izkoriščajo. Po večmesečni preiskavi so policisti, specializirani za boj proti trgovini z ljudmi, skupaj z inšpekcijo dela izvedli racijo na farmi.

Fatimo so našli v izjemno slabih in nehigienskih razmerah, brez elektrike in osnovnih pogojev za življenje.

"Pomislila sem: naj se zgodi, kar se mora, samo da se to enkrat konča," je dejala.

Po rešitvi ji je pomoč nudila katoliška redovniška skupnost Adoratrices, ki pomaga žrtvam trgovine z ljudmi. Organizacija ji je zagotovila nastanitev, pomagala pri iskanju zaposlitve in novega doma ter ji omogočila, da je znova videla svoje otroke.

Vodja njihove podružnice v Burgosu je povedala, da je bila Fatima sprva zadržana, prestrašena in ni želela zapuščati svoje sobe.

"Danes je povsem druga oseba. Ko vstopi v prostor, vanj prinese vedrino," je dejala.

Fatima ima danes pravico do zakonitega dela v Španiji in upa, da bo pravici zadoščeno.

"Po vsem, kar sem prestala, zaupam institucijam. Ponosna sem, da sem zdržala. Zdaj želim začeti novo življenje in pripeljati svojo družino, da bo z menoj," je sporočila.