ustvarjeno z umetno inteligenco/simbolična fotografija

Kaj se dogaja v možganih, ko se zaljubimo?

Začetek zaljubljenosti spremljajo številne spremembe v delovanju možganov in ravneh nekaterih snovi v telesu. Prav te spremembe lahko pomagajo pojasniti, zakaj je nova ljubezen pogosto tako intenzivna.

Pri sveže zaljubljenih ljudeh so raziskovalci ugotovili večjo količino živčnega rastnega dejavnika (angl. nerve growth factor, NGF), beljakovine, ki ima pomembno vlogo pri delovanju in ohranjanju živčnih celic, kot pri samskih in ljudeh v dolgotrajnih partnerskih odnosih. V prvih šestih mesecih nove zveze se lahko poveča tudi raven kortizola, hormona, povezanega s stresom. To bi lahko pojasnilo, zakaj zaljubljenost pogosto spremljata tako vznemirjenje kot napetost.

Spremembe so opazili tudi pri serotoninu. Pri sveže zaljubljenih ljudeh se lahko njegova raven zniža, delovanje serotoninskega sistema pa je lahko podobno tistemu, ki ga opažajo pri ljudeh z obsesivno-kompulzivno motnjo.

To bi lahko pomagalo pojasniti, zakaj v začetnem obdobju zaljubljenosti tako pogosto razmišljamo o drugi osebi, v mislih ponavljamo pogovore z njo in se včasih težje osredotočimo na druge stvari.

Na privlačnost lahko vplivata tudi genetika in telesni vonj

Na to, kdo nas privlači, lahko vplivajo tudi dejavniki, ki se jih sploh ne zavedamo. Med njimi so geni MHC, povezani z delovanjem imunskega sistema, ki lahko vplivajo tudi na telesni vonj.

Raziskave nakazujejo, da nas lahko bolj privlači vonj ljudi, katerih imunski geni se razlikujejo od naših. Podoben pojav so raziskovalci opazili tudi pri nekaterih drugih živalskih vrstah.

Ena od evolucijskih razlag je, da bi kombinacija različnih imunskih genov staršev lahko potomcem zagotovila bolj raznolik imunski sistem.

Tudi raziskave možganov so pokazale, da se ljudje različno odzivajo na določene snovi v telesnem vonju, povezane z imunskim sistemom. Vendar znanstveniki še nimajo dokončnega odgovora, kako natančno ta mehanizem deluje.

Povezavo med genetskimi razlikami in privlačnostjo telesnega vonja so sicer zaznali v več raziskavah in pri različnih vrstah. To nakazuje, da lahko pri tistem težko razložljivem občutku, da nam nekdo preprosto "diši", določeno vlogo igra tudi biologija.

Izkušnje iz otroštva lahko vplivajo na izbiro partnerja

Na to, kdo nas pozneje v življenju privlači, lahko vplivajo tudi izkušnje iz otroštva. Terapevt Harville Hendrix je razvil pristop Imago partnerske terapije, ki temelji na ideji, da nas pogosto pritegnejo ljudje, ki nas po določenih lastnostih spominjajo na osebe, ki so za nas skrbele med odraščanjem.

Pri tem ne gre za telesno podobnost, temveč predvsem za osebnostne lastnosti in način čustvenega odzivanja. Po tej teoriji nas lahko nezavedno pritegnejo ljudje, ob katerih doživljamo podobne občutke in vzorce odnosov, kot smo jih poznali že v otroštvu.

To bi lahko pojasnilo, zakaj nekateri vedno znova izbirajo podoben tip partnerja. Če je bila na primer oseba, ki je zanje skrbela v otroštvu, čustveno nedostopna, jih lahko pozneje privlačijo partnerji, ki so prav tako čustveno težko dosegljivi.

Na izbiro partnerja lahko vpliva tudi stil navezanosti, ki se oblikuje na podlagi zgodnjih odnosov in izkušenj. Osebo z negotovim stilom navezanosti lahko tako pritegne partner, ob katerem ponovno doživlja podoben občutek negotovosti.

Pri tem ne gre za zavestno izbiro neprijetnih odnosov. Kar nam je čustveno znano in domače, lahko nezavedno doživljamo tudi kot privlačno.

Pomemben je tudi stil navezanosti

Stil navezanosti lahko vpliva na to, kako se vedemo in odzivamo v partnerskem odnosu. Ljudje z anksioznim stilom se pogosto bojijo zapuščenosti in potrebujejo več zagotovil, da je z odnosom vse v redu.

Pri izogibajočem stilu je odziv drugačen. Takšni posamezniki se ob čustveni stiski pogosteje umaknejo in manj zanašajo na partnerjevo podporo.

Raziskovalci imajo različne razlage o tem, kako stil navezanosti vpliva na privlačnost. Po eni nas bolj privlačijo ljudje s podobnim stilom navezanosti, po drugi lahko privlačnost nastane med ljudmi z različnimi stili, na primer med anksiozno in izogibajoče navezano osebo. Tretja razlaga pa pravi, da ljudje ne glede na svoj stil pogosteje iščejo varno navezane partnerje.

V odnosih se pojavljajo vsi ti vzorci, zato lahko posameznika v različnih življenjskih obdobjih pritegnejo različni tipi partnerjev, odvisno od okoliščin in njegovih trenutnih čustvenih potreb, piše ScienceInsights.

Podobnost je pomembnejša od načela "nasprotja se privlačijo"

Prepričanje, da se nasprotja privlačijo, je zelo razširjeno, vendar ga raziskave večinoma ne potrjujejo. Pri parih namreč ugotavljajo več podobnosti kot razlik v osebnostnih lastnostih.

Medkulturna raziskava ameriških, čeških, ruskih in nizozemskih parov je pokazala, da partnerji pri nobeni od glavnih osebnostnih značilnosti niso bili izrazito različni. Prav tako se ni pokazalo, da bi se na primer introvertirani ljudje praviloma povezovali z ekstrovertiranimi.

Še pomembnejša je podobnost pri vrednotah in pogledu na svet. Raziskave v različnih kulturah kažejo, da so prav temeljne vrednote med področji, na katerih so si partnerji pogosto najbolj podobni. Podobnost so ugotovili tudi pri nekaterih drugih značilnostih, med drugim pri odnosu do estetike.

Močna podobnost se kaže tudi pri splošnih kognitivnih sposobnostih. Korelacija med partnerjema je bila pri teh približno 0,40, pri osebnostnih lastnostih okoli 0,10, pri telesnih značilnostih, kot je višina, pa približno 0,20.

To nakazuje, da nas pogosteje pritegne nekdo, ki svet dojema podobno kot mi, kot oseba s povsem drugačnimi vrednotami in prepričanji. Partnerja se lahko v posameznih osebnostnih lastnostih razlikujeta, skupne vrednote pa lahko ustvarijo pomemben občutek bližine in ujemanja.

Pomembno je tudi, kako pogosto nekoga srečujemo

Na to, kdo nas pritegne, vpliva tudi nekaj zelo preprostega – kdo se znajde v naši bližini in kako pogosto ga srečujemo. Zaljubimo se namreč lahko le v ljudi, s katerimi imamo priložnost priti v stik.

Velik randomiziran poskus v madžarskih šolah je pokazal, da je že sedenje poleg določene osebe povečalo verjetnost nastanka vzajemnega prijateljstva s 15 na 22 odstotkov. Čeprav je raziskava proučevala prijateljstvo in ne romantičnih odnosov, ponazarja dobro poznan vpliv bližine na nastajanje odnosov.

Pogostejši stiki povečujejo občutek domačnosti, ta pa lahko vpliva na to, kako prijetno nam je ob določeni osebi. Sodelavec, ki ga srečujemo vsak dan, oseba, ki jo redno videvamo v priljubljenem lokalu, ali prijatelj prijatelja, ki ga pogosto srečujemo na druženjih, imajo zato več priložnosti, da jih bolje spoznamo, kot nekdo, ki smo ga srečali le enkrat.

Tudi zato ljudje pogosto spoznajo partnerja na delovnem mestu, v svoji soseski ali družbenem krogu. Pri tem torej ni nujno na delu usoda – pomembno vlogo ima lahko že to, kako pogosto se naše poti križajo.

Spletni zmenki sledijo podobnim pravilom

Aplikacije za zmenke so močno spremenile način spoznavanja, saj omogočajo stik z ljudmi, ki jih sicer morda nikoli ne bi srečali. Kljub temu raziskave kažejo, da spletni zmenki niso bistveno spremenili nekaterih vzorcev pri izbiri partnerja.

Analize večjih platform za zmenke so na primer pokazale, da ženske prejmejo precej več prvih sporočil kot moški. V eni od raziskav so več kot 80 odstotkov prvih sporočil poslali moški, čeprav je bilo razmerje med spoloma na platformi približno enako.

Raziskovalci so ugotovili tudi, da se pri moških na teh platformah bolj vrednoti stopnja izobrazbe, moški z višjim družbenim statusom pa pogosteje iščejo mlajše ženske kot tisti z nižjim statusom. Podobne vzorce so že prej opažali tudi pri spoznavanju v živo.

Zanimiva je tudi raziskava, ki je zajela več kot 3.000 ljudi v partnerskih odnosih v Švici. Pokazala je, da med pari, ki so se spoznali prek aplikacij za zmenke, in tistimi, ki so se spoznali v živo, ni bilo razlik v zadovoljstvu z odnosom ali življenjem.

Način spoznavanja se je torej spremenil, nekateri vzorci in merila, po katerih izbiramo partnerje, pa ostajajo podobni.