this is my €780 view. what the fuck. pic.twitter.com/hJQiJnHrfZ

— niamh ???? ???? prague (@tirolconcerto) February 13, 2026

Povod za razpravo je bila objava gledalca iz Milana, ki je za ogled moškega individualnega programa v umetnostnem drsanju odštel 780 evrov. Kot je zapisal, ga ni najbolj zmotila sama cena, ki jo je sicer označil za "grozno", temveč izkušnja, ki jo je za ta denar dobil.

Sedež v prvi vrsti bi moral zagotavljati izvrsten pogled na dogajanje na ledu, a je bila realnost drugačna. Pogled so mu zastirali kovinska ograja, televizijski kabli, pritrjeni z izolirnim trakom, ter kamera na stojalu. Po njegovih besedah z mesta, za katerega je plačal skoraj 800 evrov, praktično ni videl tekmovanja.

Objava je hitro zaokrožila po spletu in sprožila številne odzive, v katerih so uporabniki opozarjali na pretirane cene in vprašljivo organizacijo. Kritike pa ne prihajajo zgolj iz vrst gledalcev.

Nezadovoljstvo so izrazili tudi nekateri športniki, predvsem italijanski, ki jih podrobneje spremlja Gazzetta dello Sport. Pietro Sighel, zlati medalist v mešani štafeti na 2000 metrov, je javno izpostavil, da ni prejel dveh vstopnic za starše, katerih cena je znašala 450 evrov. Podobne pripombe je imel tudi alpski smučar Alex Vinatzer, ki je opozoril na omejen dostop do vstopnic za družinske člane.

Organizatorji se na očitke za zdaj odzivajo zadržano, a razprava o dostopnosti olimpijskih dogodkov in cenovni politiki ostaja ena osrednjih tem letošnjih iger. V ospredju tako ni le športno dogajanje, temveč tudi vprašanje, komu so olimpijske igre sploh namenjene – širši javnosti ali zgolj tistim z globljimi žepi.