Na dan prihajajo nove podrobnosti ravnanja vodstva SB Izola in direktorja Radivoja Nardina. Če smo pred dnevi poročali, da je v izolski bolnišnici prišlo do primera spolnega nadlegovanja zaposlene s strani varnostnika, se je zdaj izkazalo, da sta bili žrtvi dve in ne zgolj ena.

Spomnimo: policija je potrdila, da je šlo za kaznivo dejanje spolnega nasilja po 171. členu kazenskega zakonika in da so po zbranih dokazih podali ovadbo na tožilstvo. Kljub temu je direktor SB Izola Radivoj Nardin na naše vprašanje, ali lahko potrdi navedbe, da naj bi v bolnišnici prišlo do spolnega nadlegovanja s strani varnostnika, pri čemer vodstvo ni ukrepalo, dokler zaposleni niso sami poklicali policije, da je ta posredovala, odgovoril zgolj z "ne", dodatnih pojasnil pa ni podal.

Radivoj Nardin, direktor SB Izola

"Direktorja sem osebno seznanil z dogajanjem"

Nekdanji zaposleni trdi, da je bil s spolnim nasiljem nad sodelavko neposredno seznanjen in da je o tem osebno obvestil direktorja Nardina. Kot pravi, je bila sodelavka, žrtev spolnega nasilja, po prijavi deležna opomina pred odpovedjo, češ da se ob odhodu na cigareto ni ustrezno evidentirala. Tudi sam naj bi bil po prijavi podvržen vse večjim obremenitvam, nadzoru in pritiskom, ki so ga prisilili, da je dal odpoved. "Iz bolnišnice sem odšel sam, ker psihično nisem več zmogel zdržati razmer. V tem času sem doživel več pritiskov, opozoril in po mojem mnenju tudi povračilnih ukrepov, ker sem opozoril na primer spolnega nasilja nad sodelavko," je prepričan in takole opisuje potek dogodkov:

"Opazil sem, da sodelavka ni več takšna kot prej, zato sem jo vprašal, kaj je narobe. Povedala mi je, da jo je varnostnik nadlegoval, jo prijemal za prsi in zadnjico ter jo spremljal, ko je bila sama. Po njenem pripovedovanju jo je tudi zasledoval in izkoriščal situacije, ko ni bilo nikogar v bližini. Iz njenega opisa sem razumel, da je šlo za nezaželen fizični stik in za ravnanje, ki je pri njej povzročilo strah in stisko. Kot mi je povedala, naj bi o dogodku seznanila nadrejeno Miljano Žnidaršič, ta pa naj bi ji, namesto da bi ji pomagala, rekla, naj bo raje tiho, sicer lahko ostane varnostnik brez službe. To me je še posebej pretreslo. Namesto da bi se zaščitilo žrtev in ukrepalo proti storilcu, se je očitno izvajal pritisk na sodelavko, naj o vsem molči. Prav zato sem se odločil, da bom zadevo osebno prijavil direktorju. Šel sem do njega in ga seznanil s tem, kaj se dogaja. Povedal sem mu, da to ni prav in da gre za resno zadevo," navaja.

"Nardin mi je rekel, da naj pošljem obe punci k njemu in to sem tudi naredil. Šle sta in mu povedali, kaj se je zgodilo. In tukaj se je vse ustavilo," opozarja.

Kasneje je bila v zadevo vključena tudi policija. "Ker sem videl, da se nič ne dogaja, sem osebno poklical policijo in jih vprašal, ali je to za prijavo. Takoj so potrdili, da je to potrebno prijaviti in kar po telefonu govorili s sodelavko. Potem so prišli policisti tudi v bolnišnico in naredili zapisnik. Tudi z mano so govorili in povedal sem, da nadrejena ni reagirala in da je bilo sodelavki rečeno, naj bo tiho. Ali so govorili tudi z direktorjem, ne vem, vem pa, da je policija prišla in da se je zadeva vsaj formalno začela obravnavati."

Kot še navaja, po tem dogodku varnostnika po določenem času ni bilo več, saj je bil zaposlen pri zunanjem izvajalcu, vendar se s tem težave niso končale.

"Nasprotno, po mojem občutku in opažanjih, so se nato začeli pritiski na ljudi, ki smo o zadevi kaj vedeli. Sodelavka je kasneje dobila opozorilo oziroma bila vabljena na zagovor pred odpovedjo zaradi stvari, ki se mi zdijo izgovori, na primer, ker se ni 'štempljala' ob odhodu na cigareto. Sam sem to razumel kot obliko maščevanja. Druga sodelavka, ki je prav tako bila žrtev, je kmalu zatem dala sama odpoved. Pritisk sem začutil tudi sam. Začelo se je z drugačno organizacijo dela in z vedno več obremenitvami. Poleg tega sem imel občutek, da sem pod posebnim nadzorom, da me želijo izčrpati, diskreditirati in spraviti do tega, da sam odidem. Po določenem času sem dal odpoved, ker sem imel občutek, da so se me sistematično lotili," pripoveduje.

"Vodstvo je vedelo za dogajanje in ni mogoče reči, da o ničemer ni bilo obveščeno. Sam sem direktorju osebno povedal, kaj se je zgodilo. Zato se ne morem strinjati s tem, da nekdo zdaj trdi, da ni nič vedel. Prav tako menim, da se v bolnišnici določene nepravilnosti prikrivajo, da se ljudi, ki spregovorijo, kaznuje ali pritiska nanje in da se zaposleni bojijo povedati resnico, ker se bojijo za službo," je še prepričan.

Kot še dodaja: "Moje stališče je jasno: za takšne stvari ne morem in ne bom ostal tiho. Prepričan sem, da bi tudi drugi zaposleni lahko povedali veliko o razmerah v izolski bolnišnici in ravnanju določenih oseb, vendar si marsikdo zaradi strahu pred posledicami tega ne upa storiti. Sam pa želim povedati to, kar sem videl, doživel in kar mi je bilo zaupano, saj menim, da je treba takšne stvari razčistiti in od odgovornih terjati odgovornost."