Okoli 60 let star moški, terminalno bolan z rakom, naj bi bil po preiskavah, kjer so potrdili diagnozo, iz izolske bolnišnice odpuščen v samski dom. Kljub temu da naj bi bili tako bolnišnica kot socialna služba obveščeni, da nima nikogar in nima urejenih razmer. Kot pripovedujejo njegovi znanci, naj bi ga pustili pred vrati bolnišnice, od koder so ga morali njegovi prijatelji sami odpeljati v samski dom v Olmu. Zdaj zanj, kot vedo in znajo, skrbijo prijatelji – prinašajo mu hrano in mu delajo družbo, a ne morejo mu zagotoviti niti osnovne nege.

Kot pripovedujejo naši sogovorniki, ki so z razmerami dobro seznanjeni, moškemu ni, čeprav naj bi imel več kot 20 let delovne dobe in ima urejeno zdravstveno zavarovanje, v tej težki situaciji zagotovljena niti patronažna nega, niti ustrezna namestitev v domu za ostarele. Kot kaže, ga je zdravstveni in socialni sistem popolnoma zapustil.

"Pred dvema tednoma so ga sprejeli v bolnišnico Izola. Bil je v groznem stanju – shiran, z napihnjenim trebuhom, posledico bolezni, ki ga je razjedala od znotraj. V bolnišnici so mu deset dni delali preiskave in ugotovili, da je v zadnjem stadiju bolezni. Razmišljali so celo o tem, da bi ga poslali v Ljubljano, a po preiskavah je bila odločitev jasna: operacija ni več mogoča, zdravljenje nima smisla. Označili so ga kot paliativnega bolnika – človeka, ki potrebuje le še lajšanje bolečin in dostojanstveno smrt," pripoveduje naša sogovornica.

Poskušala je organizirati pomoč: "Ko je šel v bolnišnico, ker vem, da nima nikogar, sem takoj klicala socialno in pravno službo v izolski bolnišnici in jih prosila, če mu lahko uredijo pomoč in da ga ne pustijo iz bolnice ven, ker nima nobenega, da bi skrbel zanj."  

A kljub temu so ga v petek zvečer odpustili. "Pred vrati bolnišnice je čakal, da so ga prišli prijatelji iskat," pripoveduje. "In potem so ga peljali v samski dom v Olmo in s stolom so ga štirje fantje nesli v sobo, ker sam ni mogel."

Čez vikend, ko so bile vse ustanove zaprte, ni bilo mogoče storiti ničesar. V ponedeljek so se prijatelji in znanci znova angažirali. "Klicali smo vse možne službe in tudi rešilca, ker ga zaliva voda. So prišli, mu dali tablete za odvajanje vode. Prosila sem jih, če ga lahko peljejo v bolnišnico, da ostane tam, ker ima še par dni pred sabo in nič drugega, da vsaj normalno umre. In so rekli, da ne, da to ni njihovo delo." 

Prosila je tudi za patronažno nego. "Odgovor je bil, da to ni delo patronaže," z grenkobo in žalostjo pripoveduje. "V izvidih jasno piše, da je vpisan v paliativni tim. A ga je kdo videl? Kje je ta paliativni tim?" se sprašuje.

Moški živi v samskem domu. "Nimajo niti tople vode, človek nima obroka, nič nima. Fantje tam ne vejo, kaj z njim, delajo mu družbo, ne morejo pa skrbeti zanj. Zdaj tudi komaj še vstane. Danes so izgubili tablete, ne najdejo tablet za odvajanje vode. Ni bil umit, že odkar je prišel iz bolnišnice," opisuje razmere.

"Zelo dober človek je, zato ima zdaj toliko prijateljev ob sebi. Vedno ko pridem, je soba polna. A to ni rešitev. Počutim se krivo, ker ne morem narediti nič," še dodaja.

Zadnja leta je moški opravljal priložnostna dela, kolikor je še zmogel. Zdaj je uradno brezposeln, a sistem, za katerega je delal več desetletij, mu v najtežjih trenutkih očitno ni pripravljen zagotoviti niti dostojanstvene smrti. Tisti, ki ga poznajo, so pretreseni nad celotno situacijo.

"Ali je res tak strošek, da dajo umirajočemu posteljo? Ali res ni ene postelje na Obali? S tem, da je jasno, da ne gre za mesece stroškov – gre za par dni, ki jih ima še ta človek. Ne vem, meni res ni jasno, kako je to sploh možno. Česa takega res ne bi pričakovala, da se pri nas lahko dogaja," sklene svoje razmišljanje.

Na Splošno bolnišnico Izola in Center za socialno delo Južna Primorska smo naslovili več vprašanj, ki se nanašajo na potek postopkov, spoštovanje protokolov in odgovornost za takšno ravnanje s človekom. Zanimalo nas je, ali so bili pri tem upoštevani vsi strokovni in etični standardi. Odgovori bodo pokazali, ali gre za osamljen primer ali pa za globlji sistemski problem.