Tia je redno zaposlena solinarka in ena redkih žensk na tem področju. "Iz pisarne sem prišla v soline, saj sem sicer digitalna umetnica in pisarna me ubija," je pojasnila med spretnim zajemanjem soli z velikansko lopato. Čeprav se je zaposlila pred tremi meseci, se v poklicu vidi tudi v prihodnje, saj jo delo na prostem izpolnjuje.

"Pogrešam ustvarjanje, zato imam sedaj odlično kombinacijo, ko pisarno redno menjam za tole lopato in petolo," je novopečena solinarka svojo novo rutino opisala za STA.

Fizično delo je izjemno naporno, še posebej v vročinskih valovih. "Ker imam zelo svetlo kožo, se skrivam pred soncem in delam predvsem zjutraj ter zvečer," je razložila. Pri hudi vročini si pomaga tudi s posebnim brezrokavnikom z vgrajenimi ventilatorji. "Ni slabega vremena, samo slaba oprema," je njen moto. Pri delu jo žene njena perfekcionistična narava in kljub velikim naporom želi vsako polje popolnoma očistiti.

Solinarstvo v Sečovljah sicer ohranja tradicijo iz 14. stoletja, ko je tehnologijo v te kraje pripeljala Beneška republika s Paga. Pridelava poteka povsem ročno in obsega pobiranje soli s posebnimi grebljami, imenovanimi gaveri. Edinstvenost piranske pridelave je petola, posebna biosedimentna podlaga na dnu solnih bazenov, ki preprečuje mešanje soli z blatom.

"Tako pridelujemo sol edini na svetu, saj soli skoraj nikjer več ne proizvajajo na takšen način," je izjemnost petole v pogovoru za STA izpostavil predstavnik solin Matjaž Lužnik.

Pri pridelavi je izredno pomembno vreme, ki neposredno narekuje količino pobrane soli. "Če je vreme stabilno, delamo dosti soli, če imamo veliko dežja, pa je delamo zelo malo oziroma nam dež včasih celo popolnoma onemogoči pridelavo," je opisal Lužnik.

Ob ugodnih pogojih solinarji poleg navadne soli pobirajo tudi izjemno cenjeni solni cvet. Ta nastaja izključno na površini vode v obliki posebnih votlih piramid in zahteva zelo previdno ročno pobiranje. Solni cvet služi predvsem za dosoljevanje vrhunskih jedi in solat. Njegova letna količina dosega le od nekaj sto kilogramov do kvečjemu treh ton, medtem ko navadne soli na posamezen fond pridelajo več kot 50 ton.

Letošnja letina se zaenkrat kaže kot obetavna in uspešna. "Do sredine julija smo pridelali od 250 do 300 ton soli, saj zaenkrat nismo imeli večjega dežja in vreme ostaja dokaj stabilno," je Lužnik ocenil za STA. Povprečna letna proizvodnja zadnjih let sicer znaša okoli 1600 ton.

Največ soli so solinarji pridelali leta 2012, in sicer kar 5000 ton, a Lužnik ob tem opozarja na takratno precej slabšo kakovost zaradi večjih nečistoč. "Nam namreč ne pomaga velika proizvodnja, če te soli ne moremo prodati kot kakovostne jedilne soli," je pojasnil. Kot je dodal, večino pridelka uspešno prodajo na slovenskem trgu.

Solinarji se pri svojem delu dnevno soočajo s številnimi izzivi, med katerimi izstopa predvsem iskanje nove delovne sile. "Generacije so danes precej drugačne, ljudje se včasih fizičnemu delu celo izogibajo," je opažanja strnil Lužnik. V Piranskih solinah trenutno dela 14 redno zaposlenih solinarjev, pri čemer polja obdelujejo še zunanji najemniki in študenti.

Velik izziv predstavlja tudi zahtevno vzdrževanje infrastrukture, pri katerem vodstvo močno računa na pomoč države. Nasipi in bazeni so namreč v državni lasti, zato brez državne podpore ter financiranja obnove tukajšnja proizvodnja ne bi mogla preživeti, je opozoril Lužnik.

Zaradi krize na trgu dela in slabe prodaje je vodstvo že v 90. letih prejšnjega stoletja v Sečovljah opustilo južni del kristalizacijskega območja, imenovan Fontanigge. Ta del s številnimi opuščenimi in porušenimi solinskih hišicami ter edinstveno naravo danes privablja številne obiskovalce. Tu stoji tudi Muzej solinarstva.

Država je Sečoveljske soline že leta 1989 zavarovala kot krajinski park in s tem na območju preprečila škodljive gospodarske dejavnosti. Mednarodni strokovnjaki so jim leta 1993 podelili še status Ramsarske lokalitete za zaščito močvirij. Morska voda na opuščena polja prinaša ogromno planktona in ribjih mladic za ptice, ki tam najdejo varno prenočišče in prezimovališče. Ornitologi so na območju doslej našteli več kot 300 različnih vrst ptic.

Obalni prebivalci so soline nekoč gradili povsod ob morju, danes pa država ohranja le še tiste pri Sečovljah in manjše v Strunjanu, ki jih prav tako upravljajo Piranske Soline. Razprostirajo se na skupaj približno 700 hektarjih, od tega je več kot 650 hektarjev v Krajinskem parku Sečoveljske soline, manjši del pa v Krajinskem parku Strunjan.