Tradicija beneškega čipkarstva se je v Izoli razvijala v razmeroma kratkem, a pomembnem obdobju. Začela se je okoli leta 1850 z neformalnimi aktivnostmi, leta 1880 pa je župnik Giovanni Zamarin poslal prošnjo na Dunaj za ustanovitev formalnega tečaja čipkarstva. Tradicija je trajala vse do 1936, ko se je šola dokončno zaprla.
Posebnost izolskega čipkarstva je šivana čipka (punto veneziano) - tehnike, ki se je izvajala z iglo, ne s kleklanjem kot pri drugih čipkarskih tradicijah. Ta tehnika je bila izjemno zahtevna in dragocena. Sodeč po zgodovinskih virih, se je ta tradicija ohranila samo v Buranu, otoku v Beneški laguni, ki je še danes znan po tradicionalni beneški čipki in čipkarski šoli, in v tedanji Izoli.
Legenda pravi, da je čipkarsko umetnost ohranilo beneško dekle, poročeno z Izolanom. Poleg nevestine bale naj bi s seboj prinesla tudi znanje o beneški čipki. Sprva naj bi ustvarjala sama, nato pa svoje znanje postopoma prenašala na izolske ženske. Tako naj bi beneško čipkarstvo v Izoli našlo svoj novi dom.
Dr. Valentina Petaros Jeromela je izvedla obsežno raziskavo, ki je razkrila to pozabljeno poglavje izolske zgodovine. Pregledala je arhive tako v Italiji kot na Dunaju in rekonstruirala programe, didaktične prakse in razvoj tečajev od neformalnih dejavnosti do pravih strokovnih usposabljanj.
Kot navaja, je najpomembnejši dokument celotne zbirke ročno napisano pismo župnika Zamarina iz leta 1880, ki obsega kar deset strani in v katerem pošilja gospodarskemu ministrstvu na Dunaj prošnjo za odprtje tečaja čipkanja pri njem doma, z učiteljico, ki je bila že tedaj edina varuhinjo tega starodavnega beneškega šiva z iglo.
Prav to pismo potrjuje, da se je spomin na starodavno beneško čipkarsko obrt ohranil le v Izoli in Buranu. Vztrajnost Zamarina je dunajski oddelek za gospodarstvo prepričala, da je bil tečaj kasneje preoblikovan v poklicno šolo.
Prvi uradni tečaj datira v leto 1900 z učiteljico Mario Tereso Vascotto. Natančnega števila učenk in učencev, ki so obiskovali čipkarsko šolo v Izoli, ni mogoče natančno določiti. Dokumenti razkrivajo le, da sta bili na šoli zaposleni dve učiteljici, obe z opravljenim izpopolnjevalnim tečajem na Dunaju: Maria Teresa Vascotto in Agnese Tamaro Degrassi.
Leta 1913 je bila na poklicni šoli v Izoli ustanovljena posebna čipkarska in šiviljska smer, ki sta jo sestavljala dva razreda, z edino učiteljico Pio Degrassi, ki pa po združitvi čipkarskega tečaja s poklicno šolo za vajence ni smela več poučevati, saj je morala najprej dokazati ustrezno strokovno usposobljenost.
Preveč zahtevna in dragocena, zato so jo ukinili
Razlogi za izginotje te dragocene tradicije so bili predvsem ekonomske narave. Izolske čipke so bile izjemno kvalitetne, saj so bile narejena z iglo, zato je čas izdelave enega izdelka zelo dolg in drag. Ta tahnika je namreč izjemno zahtevna in dolgotrajna, zahteva veliko spretnosti in natančnosti, vsak izdelek pa je svojevrstno umetniško delo.
To je bil eden od osrednjih vzrokov, zaradi katerih naj bi čipkarska šola zaprla. Za Dunaj, ki je imel administrativno nadzor nad šolo, ta produkcija ni bila ekonomsko vzdržna. Dunajske oblasti so raje uporabljale kleklanje, ki je bilo hitrejše. Zaradi tega je tradicija ostala prisotna samo v Buranu, pri nas pa jo je nadomestila dunajska tehnika.
Poleg tega so šolo pestile tudi druge težave: pomanjkanje sredstev, opreme, primernih prostorov ter nesporazumi med zaposlenimi. V letih 1897-1899 je zaradi deževnih zim ter izjemne suše v poletnih in jesenskih mesecih nastopila huda gospodarska kriza, ki je dodatno otežila delovanje šole.
Leta 1936 je zadnja učiteljica Luigia Pugliese vso dokumentacijo in izdelke odnesla v Idrijo, kjer je nadaljevala svojo učiteljsko kariero. S tem je iz Izole izginila vsa materialna dediščina te starodavne obrti - vsi akti, vzorci in dokumentacija so bili odvzeti.
Dokumenti razkrivajo celotno tradicijo izolskega čipkarstva
V decembru je bila v Palači Manzioli v Izoli razstava "Obrtniki in čipkarice, med vajenci in čipkami, zgodovina šole Pietro Coppo od leta 1907 do 1984", ki jo je pripravila Petarosijeva. V svojem raziskovalnem delu je zbrala in pregledala približno pet tisoč izvirnih dokumentov, registrov in pisem, iz katerih je rekonstruirala zgodovino šole in razvoj tradicije izolske čipke.
Razstavi bo sledila tudi knjiga, ko bo predstavljala celovit vpogled v to pozabljeno tradicijo, ki je bila nekoč ključni ekonomski vir za ženske v Izoli, prebrali pa bomo lahko tudi zgodbe o številnih učencih in obrtnikih, ki so se na izolski poklicni šoli, ustanovljeni leta 1907, izučili različnih poklicev.
