Dokumentarni film 'Požig' govori o boleči zgodovini naše zahodne meje in Primorske, ki je bila do sedaj mnogokrat spregledana in prevečkrat poenostavljena. Požig Narodnega doma v Trstu, ki se je zgodil 13. julija 1920, je bil le začetek krute poti. V zgradbi v samem srcu mesta so delovali slovensko gledališče, kulturna in druga društva, hranilnica, plesišče, hotel ter tiskarna časnika Edinost. To bogato in dejavno življenje Slovencev pa je grobo presekal napad fašističnega režima.

Tragični dogodek je močno vplival na usodo Slovencev v prihodnjih letih. Majda Širca je v dokumentarni film vključila mnoge govorce, med njimi tudi Borisa Pahorja, ki v svojih starejših posnetkih pove, da je požig Narodnega doma pravzaprav začetek fašizma v Evropi.

Boris Pahor

Pri filmu sta sodelovala tudi sodelavca ZRS Koper, prof. dr. Egon Pelikan in akad. dr. Jože Pirjevec.

"Predvsem je potrebno povedati, kaj je pomenil Narodni dom za Slovence na začetku prejšnjega stoletja. V Trstu so vse etnične skupnosti med 18. in 19. ter na začetku 20. stoletja postavljale svoje simbolične zgradbe. Začeli so Grki, ki so zgradili svojo zelo bogato cerkev na Nabrežju. Potem so to storili Srbi, evangeličani, Židje, … in na koncu tudi Slovenci. Na začetku prejšnjega stoletja so bili tako močni, tako bogati, tako samozavestni, da so postavili stavbo, ki ni bila religioznega značaja, kot ostale, ampak kulturnega. Svojo drugačnost so želeli poudariti s slovensko in v določenem smislu tudi slovansko kulturo. Zgradili so izredno zanimivo stavbo in nadvse moderno za tisti čas. Izbrali so enega najbolj znamenitih arhitektov takratne habsburške monarhije, ki je bil arhitekt samega prestolonaslednika. Postavil je palačo, ki se po mojem mnenju zgleduje po beneški Doževi palači. Hotela je biti nekaj resnično reprezentativnega in je tudi bila. Ta palača je stala na enem ogromnem trgu in ni bila skrita za eno drugo palačo, kot je danes. Stala je na odprtem prostoru, tako da je nisi mogel spregledati, ko si prišel v Trst," poudarja akad. dr. Jože Pirjevec.

Akad. dr. Jože Pirjevec

"Po svoje je bila vizitka, s katero so se Slovenci predstavljali Trstu kot pomemben del mesta. Jasno je, da je bila ta stavba tudi strašen izziv za italijanske iredentiste, ki niso hoteli sprejeti ideje, da bi Trst bil resnično kozmopolitsko mesto, kjer bi se prepletale različne kulture, jeziki in narodnosti. Ampak tako, da bi se med sabo poznali. Kozmopolitizem je namreč to, da poznaš drugega. Oni pa so se nasprotno, zapirali v svojo italijansko identiteto, pri čemer jih veliko sploh ni bilo Italijanov, ampak so bili Židje. Narodni dom je bil torej velik izziv in takoj, ko je bilo mogoče so ga uničili in požgali. To se je zgodilo leta 1920, še preden je prišel fašizem na oblast," razlaga akad. dr. Pirjevec.

"Vsekakor je šlo za namerno dejanje, ki ga je takratna italijanska vlada tolerirala. Da bi zaustavili napad, niso naredili ničesar. Bilo je simbolično dejanje in ni bilo edino. Istega dne in še pozneje je prišlo do cele vrste napadov na ljudi, stavbe, urade, trgovine. Oni so temu rekli 'fascizmo do frontiera'. To je posebna kategorija fašizma, ki se je uveljavila predvsem pri nas in na Južnem Tirolskem. Bil je zelo agresiven in je seveda terjal človeške žrtve. Napadalnost je bila ogromna. Kako so Slovenci reagirali? Najprej so upali, da bodo našli možnost dialoga z italijanskimi oblastmi in so tudi poslali svoje odposlance v italijanski parlament. Bili so tako naivni, da so mislili, da gredo v dunajski parlament, kjer je veljala določena pluralnost, tudi jezikovna. V Italiji je bilo to absolutno nemogoče. To pomeni, da Italijani niso poznali Slovencev in Slovenci niso poznali Italijanov," opisuje takratne čase akad. dr. Pirjevec.

"Rezultat vsega tega je bila velika napetost, ki je pripeljala do oblikovanja terorističnega gibanja, ki mu pravimo TIGR. Vse to se je seveda stopnjevalo. Med drugo svetovno vojno je prišlo do agresije Italije na Jugoslavijo. Italija se je razširila do Ljubljane, torej vključno s slovenskim glavnim mestom in je logično privedlo tudi do partizanskega gibanja. Osebno vidim notranjo povezavo med TIGR-om in partizanstvom, posebno na Primorskem, v kolikor je šlo za obrambo identitete najprej v nacionalnem pomenu, pozneje pa tudi v političnem in socialnem. Komaj so partizani prišli v Trst, so začeli obnavljati slovensko kulturo, ki je bila izničena v 20. in 30. letih. To je bil dolg proces. Najprej smo dobili šole v našem jeziku in neko toleranco s strani angloameriških oblasti, dokler so ostali v Trstu leta 1954. Potem, ko se je vrnila Italija, je morala priznati slovensko manjšino ter obljubiti določene privilegije in zaščito. Teh obljub se Italija ni držala ali zelo skromno. Obljubila je tudi, da bo vrnila Narodni dom. A se do danes to še ni zgodilo. Ta problem odnosa med Slovenci in Italijani je torej še vedno odprt," opozarja akad. dr. Pirjevec in dodaja:

"Požig Narodnega doma je bil samo simbolni trenutek, ko se je ta odnos izkazal kot najbolj ranljiv. V bistvu pa so že iredentisti na koncu 19. in v začetku 20. stoletja začeli z gonjo proti Slovencem in ta gonja se nadaljuje še danes. Samo pomislite, da je trenutno v rimskem parlamentu poslanec skrajno desničarske stranke Fratelli d'Italia, ki je predložil predlog zakona po katerem tisti, ki ugovarjajo uradni resnici o fojbah – ki je izmišljena – so negacionisti in jih je potrebno kazensko preganjati. To bi pomenilo, da bi tudi sam osebno, ki sem o tem napisal knjigo in dokazal, kakšna je stvarnost, lahko šel v zapor. Hočem reči, da so se razmere izboljšale, seveda so se, a še zmeraj niso normalne in to je potrebno upoštevati, da v odnosu med našimi narodi in našimi državami ni še vse dorečeno. Ostajajo še odprta vprašanja. Bral sem govor, ki ga je imel od dnevu italijanske republike predsednik Sergio Mattarella in moram reči, da je bil tisti govor preprosto nesprejemljiv, poln neresnic ali polovičnih resnic in celo z eno nostalgijo po Rapalski meji. Na to moramo biti pozorni. Bojim se, da pozorni nismo dovolj. V iskanju dialoga z Rimom smo prepričani, da če bomo molčali, bomo dosegli več, kot če protestiramo, v bistvo dosegli nismo dosti. Problem je absolutno odprt."

"Seveda so te stvari danes še vedno odprte. Problem je v tem, da se pri vsaki stvari vzame en izsek iz zgodovine, v resnici bi pa morali za kakršnokoli sodbo o teh stvareh ob tej naši problematični slovensko-italijanski meji pogledati celo stoletje. Potem bi videli malce bolj jasno, kaj sem tam dogaja. Gotovo pa je simbolnost fizičnega konflikta požig Narodnega doma v Trstu, o čemer govori zadnji film Majde Širca in v katerem nastopa cela vrsta zgodovinarjev, ki se ukvarjajo s temi mejnimi vprašanji že desetletja," je pojasnil prof. dr. Egon Pelikan.

Prof. dr. Egon Pelikan

"Kar pa se tiče vprašanja, koliko je ta požar pogašen, bi moral kot zgodovinar najprej reči, da sem zelo žalosten, da se slovenski in italijanski zgodovinarji nekaj dogovorimo, pridemo do nekih skupnih rezultatov – nenazadnje imate celo poročilo slovensko-italijanske kulturno-zgodovinske komisije, ki je prišla do nekih skupnih točk v presoji te obmejne zgodbe med Slovenijo in Italijo – potem pa se pojavi Tajani (op. italijanski politiki Antonio Tajani) in je zgodba spet na začetku. Se pravi, na eni strani imate strokovni diskurz, kjer se zgodovinarji poenotijo, potem pa pridejo populisti in hrana za množice in se spet vsa stvar odvrti od začetka. Imate manipulacijo z dogodki, z dejstvi, s številkami. Zato se mi zdi pomembno, da je Majda Širca ta film posnela. Zdi se mi kot kolaž v pozitivnem smislu nekih vtisov, ki jih dobi skozi spomin, skozi pogled na zgodovino povprečen primorski človek in jih ima 'nekje v hrbtenjači' skozi zgodbe, ki so se dogajale skozi obdobje fašizma, čas druge vojne, čas zasedbe s strani jugoslovanske armade, priključitve in tako naprej … Skratka, film se mi zdi v tem smislu v redu koncipiran," je prepričan prof. dr. Pelikan.

"Zgodovina se lahko ponovi kot zelo podobna. Ne moremo primerjati dvajsetih, tridesetih let s tem, kar se v Evropi dogaja danes. Da se pa primerjati posamezne elemente. Elemente manipulacije, mobilizacije množic, elemente preusmerjanja pozornosti za probleme, ki to niso. Tipičen primer v Italiji v zadnjem času je pogrevanje fojb. Skratka, neke teme, ki so priročne, da se z njimi manipulirati in apelirati na neka čustva, na zgodbe, ki jih imajo ljudje v podzavesti tudi na drugi strani meje. Brez dvoma lahko govorimo o nekih podobnostih. Nek neofašizem, neka nova zgodba se zagotovo ne bo pojavila v obliki rasne teorije. V to ne verjame, upam, nihče več. Lahko pa bi se pojavilo v neki drugi obliki in v nekem smislu to spominja na trideseta leta v Evropi. Vsi ti ljudje – ne bom govoril o imenih, saj jih veste sami, vsak dan jih vidite na televiziji, od Erdogana do cele palete državnih voditeljev, družb, populistov, nacionalistov, revanšistov in kar je še –istov in –izmov, ki jih spremljajo. Dejansko to v določenih segmentih spominja na tiste krute, grozne čase, ko se je zgodilo to, kar je spravilo svet in Evropo v največjo katastrofo v njeni zgodovini," razlaga prof. dr. Pelikan in zaključuje:

"Požig je bil rezultat ene nestrpnosti, enega šovinizma, nacionalizma, rezultat enega obračuna nosilcev ene ideologije, ki je napovedovala to, kar se je pozneje v svetu in Evropi tudi zgodilo. V Italiji se je potem zgodil fašizem, zgodile so se španske državljanske vojne, zgodila se je Abesinija, zgodile so se vse zgodbe, ki so peljale v drugo svetovno vojno. Ne smemo pozabiti, da je sprememba Rapalske meje med Italijo in Slovenijo sklenjene leta 1920 bil rezultat napada fašistične Italije na eno suvereno državo, ki je v ničemer ni ogrožala. In potem so šli dogodki svojo pot, kot grejo, ko uide duh iz steklenice."

Nova priložnost za ogled dokumentarnega filma bo danes, 4. marca 2020, ob 22.55 na drugem programu TV Slovenija.