Ideja o skupni evropski valuti kot ključnem koraku v gospodarski integraciji evropskih držav sicer sega v leto 1970, a ključni koraki pri vzpostavljanju skupne evropske valute kot najtesnejše oblike gospodarske in finančne integracije med članicami unije so bili narejeni v ob koncu 80. in v 90. let minulega stoletja.

Belgija, Nizozemska, Luksemburg, Nemčija, Francija, Italija, Irska, Avstrija, Španija, Portugalska in Finska so 1. januarja 1999 tako prevzele evro kot virtualno knjižno valuto, veljati je začel mehanizem fiksnih in nepreklicnih deviznih tečajev valut članic do skupne evropske valute (ERM 2), Evropska centralna banka (ECB), ki je bila vzpostavljena 1. junija 1998, je v navezi z nacionalnimi centralnimi bankami prevzela vodenje enotne denarne politike, veljati je začel tudi pakt o stabilnosti in rasti, ki predstavlja okvir za usklajevanje fiskalne politike med članicami.

Leta 2001 je v območje evra vstopila še Grčija, medtem ko se za prevzem skupne valute od t. i starih članic EU zaenkrat niso odločile Švedska, Danska in Velika Britanija. Zadnji dve državi sta si leta 1992 v okviru maastrichtske pogodbe izpogajali možnost, da se območju evra ne pridružita, Velika Britanija je tako ali tako zdaj tudi na izstopnih vratih iz unije.

Z letom 2002 so evrski bankovci in kovanci nato dejansko pristali v denarnicah državljanov in skupna valuta je v polnosti zaživela.

Evro se je v prvih letih soočal s kar nekaj pomisleki o svojem dolgoročnem obstoju in to je nekaj časa odražal tudi njegov tečaj glede na dolar, ki je za krajši čas padel celo pod raven enega dolarja za evro. A sčasoma se je skupna evropska valuta opomogla in hitro postala druga globalna valuta za ameriško.

Po širitvi EU na države iz srednje in vzhodne Evrope ter na Ciper in Malto je evro z 2007 prevzela Slovenija, leto pozneje sta to storili še obe omenjeni sredozemski otoški državi.

Po letih optimizma je v 2009 sledila streznitev. Kriza je razkrila pomembne razlike in asimetrije med evrskimi državami, ki so se pokazale kot veliko breme. Medtem ko je prvo leto krize evro ob naporih ECB in držav prestal dobro, je pravi preizkus ECB in Evropsko komisijo ter članice evrskega območja čakal z izbruhom grške dolžniške krize na prehodu iz 2009 v 2010, ki se je nato hitro razširila še na druge ranljivejše evrske države, kot so Portugalska, Irska in v naslednjem koraku tudi bistveno večji Italija in Španija. Na vrhuncu je bilo tako pod udarom finančnih trgov okoli 40 odstotkov BDP evrskega območja.

Sledilo je obdobje izrednih sestankov, na katerih so oblikovali pakete finančne pomoči državam v težavah ter ad hoc in stalne mehanizme za zagotavljanje večje stabilnosti evrskega območja, na trenutke pa se je tudi zdelo, da morda Grčija ne bo ostala v območju skupne valute.

Kljub vsej tej drami je evrsko območje ostalo privlačno za širitev. Z januarjem 2009 je evro prevzela Slovaška, sredi najhujše krize pa je nato sledila še širitev na pribaltske države Estonijo, Latvijo in Litvo. Danes tako evro uporablja okoli 340 milijonov državljanov EU.