Rutte je v izjavi novinarjem v švedskem mestu Helsingborg pred začetkom dvodnevnega srečanja zunanjih ministrov Nata dejal, da podpora Ukrajini "znotraj Nata ni enakomerno porazdeljena".

Na skupni novinarski konferenci s švedskim premierjem Ulfom Kristerssonom je poudaril, da obstaja omejeno število držav, ki pri pomoči Ukrajini izrazito izstopajo. Med njimi je omenil Švedsko, Kanado, Nemčijo, Nizozemsko, Dansko, Norveško in še nekaj drugih držav.

Hkrati je opozoril, da je "tudi veliko držav, ki ne namenjajo dovolj, ko gre za podporo Ukrajini".

Rutte je že prejšnji teden predlagal, da bi države članice Ukrajini namenile 0,25 odstotka bruto domačega proizvoda (BDP). Po navedbah bruseljskega medija Politico naj bi predlog, ki bi lahko sprostil več deset milijard dolarjev dodatne pomoči, naletel na močno nasprotovanje nekaterih večjih članic zavezništva.

Danes je priznal, da "predlog ne bo dobil soglasja, zato ne bo deloval". Ob tem je poudaril, da je predlog vendarle sprožil pomembno razpravo med članicami Nata.

Po njegovih besedah se zdaj zaveznice vsaj pogovarjajo o tem, da morajo vse države prispevati primerljiv delež pomoči, če hkrati poudarjajo, da mora Ukrajina ostati čim močnejša v vojni in da mora boj pripeljati do miru.

Dodal je še: "In ta razprava je zdaj vsaj zelo prisotna znotraj Nata, kar je zelo dobro."

Podatki inštituta za ekonomske raziskave iz nemškega Kiela kažejo, da nordijske in baltske države ter Nizozemska in Poljska namenjajo večji delež svojega BDP vojaški pomoči Ukrajini kot številne druge članice zavezništva.

Zunanji ministri Nata bodo v Helsingborgu zasedali do petka. Švedska, ki se je zavezništvu pridružila marca 2024, prvič gosti srečanje ministrov 32-članskega Nata. Na srečanju bodo med drugim razpravljali o nadaljnji podpori Ukrajini ter pripravljali izhodišča za vrh Nata, ki bo v začetku julija potekal v Ankari.

Rutte je ob tem poudaril, da morajo članice na vrhu v Ankari pokazati konkreten napredek. Po njegovih besedah morajo dokazati, da izpolnjujejo svoje obveznosti, kar pomeni povečanje proizvodnje, krepitev dobavnih verig in zalog ter hitrejšo proizvodnjo vojaške opreme.

Dejal je še, da morajo zagotoviti, "da imajo naše oborožene sile vse, kar potrebujejo za odvračanje in obrambo."