Medtem ko športniki redno trenirajo, je potapljanje s samostojno dihalno opremo podobno hobiju: tako kot gredo pohodniki v hribe, se tisti, ki ljubijo morje, potopijo v globino morja. Vendar pa je potrebno znanje, izkušnje in spoštovanje pravil, da je potapljanje varno, poudarja inštruktor potapljanja Boris Vuga, član Športno potapljaškega in ribiškega društva PLK Koper, ki je sodeloval v številnih potapljaških projektih, vključno z odstranjevanjem bomb ježevk z gladine našega morja.

"Ljubezen do morja je glavni razlog, da se nekdo začne ukvarjati s potapljanjem. Mene je pod vodo popolnoma očaralo bogastvo barv in oblik, ambient je popolnoma drugačen. Veliko potapljačev si zato takoj nabavi fotoaparat, ker hočejo te lepote pokazati drugim. Tudi občutek breztežnosti je posebno doživetje. To je drug svet. Imam kolega, ki pravi, da ko ima stres v službi, se odpelje v Fieso in naredi potop, ker ga to sprosti," pove Vuga.

Kot poudarja, ima potapljanje več dimenzij, nikakor pa ne gre za adrenalin. "Sploh ne gre za adrenalin, kot si mnogi to napačno predstavljajo, saj praviloma pri potapljanju ne greš v neznano, teoretično veš, v kaj greš. Primerov potopa v neznano je manj, to so na primer izkušeni reševalci in tehniki. Ostali pa praviloma gredo v znano. Tudi če se potapljači odločijo za odkrivanje neznanega, je to namensko in organizirano, kar pomeni, da se gre na varen način in seveda z ustrezno opremo. Taki, ki iščejo pod vodo adrenalin, spravljajo sebe v nepotrebno nevarnost."

Ob tem opozarja, da se mora pri podajanju v globino potapljač zavedati, da globje kot gre, bolj nevarno je pri povratku. "Včasih so se potapljači bolj hvalili, kako globoko so bili, zdaj ni več tega," razloži Vuga, ki na prvo mesto postavlja spoštovanje pravil varnosti pri potapljanju, ki ga primerja z vožnjo avtomobila. "Nevarnosti so podobne kot pri vožnji in avtošoli; vse ti teoretično razložijo, a praktične veščine je potrebno pridobiti."

V podvodnem svetu smo samo gostje

"Moramo se zavedati, da smo samo gostje v tem podvodnem svetu. Diving centri so resda danes povsod, a to ne pomeni, da lahko vsakdo gre pod morsko gladino. Potapljanje zahteva predhodno usposabljanje; brez usposobljenosti se lahko tudi ne vrneš, četudi imaš dobro potapljaško opremo. Potrebno je opraviti tečaj, saj gre za drugačno okolje, kjer so potrebne določene veščine, pod vodo delujejo tudi posebni fizikalni zakoni, ki jih moramo poznati," poudarja Vuga.

Ker je potapljanje vedno bolj priljubljeno, temu sledi tudi ponudba potapljaških tečajev, ki so na voljo vsem, tudi otrokom. "Na tečajih se naučimo osnovnih fizikalnih lastnosti in veščin, ki so potrebne za varno potapljanje. Praktični del tečaja poteka v Fiesi, kjer je "podvodni vrtec" slovenskih potapljačev, kot temu mi pravimo. Fiesa je lepa in varna; globina je največ deset metrov, kar zagotavlja varno okolje za učenje," razloži Vuga. Tečajev za odrasle se lahko udeležijo tudi najstniki od 14 let naprej, medtem ko se mlajši otroci, stari od 8 do 14 let, udeležujejo posebnih tečajev z omejenimi globinami do največ štirih metrov in s prilagojeno opremo.

V globinski pijanosti ponudijo ribam kisik

Vendar se pri večini potapljačev vendarle slej ko prej pojavi želja po doživetju tudi večjih morskih globin. "Res je, a ko se enkrat spustiš in pogledaš, izživiš to željo. Tudi če si želiš odkrivati še večje globine, ima to svoje meje. Če se na primer neka potopljena barka nahaja na sto metrih globine, tega ne moreš delati, saj je potrebna posebna tehnična oprema. V mladih letih sem tudi jaz moral to izživeti ... A potem sem rekel: "Nikdar več." 

V preteklosti je bila omejitev potapljanja do 60 metrov, danes je zaradi varnosti "zgolj" do 40 metrov, a to ni zadržalo želje po odkrivanju še večjih globin. "Šli smo do 80 metrov. Doživel sem to, čemur pravimo "globinska pijanost", ko se pojavi vedno večji občutek evforije ... Kakor če bi popil en martini na tešče vsakih deset metrov. Po treh se že pojavi veliko veselje, ki se stopnjuje in lahko pripelje tudi do halucinacij. Meni je zvenelo v ušesih, poslušal zvočne halucinacije in imel tudi vidne halucinacije. A te učinke sem pričakoval in zato sem se lahko obvladal. Ob vrnitvi je to potem minilo. Važno je torej, da je potapljač pripravljen, da se zaveda, kaj lahko doživi in da primerno odreagira," opozori Vuga, ki razloži, da so ti fenomeni povezani z dušikom v zraku, s pritiskom in časom potopa. 

"Tisti, ki ne vedo, da se jim bo to zgodilo, si lahko v evforiji snamejo masko, dajo kisik ribam za dihati … V takem primeru ga moraš zagrabiti in dvigniti na površje. Danes je za amatersko potapljanje omejitev do 40 metrov ravno zaradi tega narkotičnega učinka dušika. Globje hodijo lahko samo tehniki, ki dihajo posebne mešanice z manj dušika in imajo dodatne jeklenke z mešanicami za večje globine, kjer je problem tudi kisik, če je pritisk večji, saj lahko tudi kisik deluje toksično in povzroči epileptične napade," razloži svojo izkušnjo z globinami morja. "Za amatersko potapljanje je torej omejitev do 40 metrov, sicer pa najlepše morsko življenje vidiš do 30 metrov."

Podobno zahtevna situacija se mu je zgodila tudi v močnem toku na globini 40 metrov ob neki potopljeni barki v južni Franciji. "Zaradi napora sem se precej zadihal in bolj kot se zadihaš, manj je zraka. Takrat obstaja nevarnost, da človeka zagrabi panika. Moramo se umiriti, nadzorovano se moramo umiriti. Brez tega zavedanja se lahko panika samo stopnjuje, kar pa ni dobro," navaja Vuga.

Ko iz ostankov Rexa ne najdeš izhoda ...

Naše morje skriva poleg Rexa tudi druge potopljene ladje, ki so priljubljene destinacije za potapljače. "Pri nas je kar nekaj znanih razbitin. Tam, kjer je Rex, je dno 16 metrov, a se je usedel na morsko dno z levim bokom, ki se je ugreznilo zaradi teže barke. Ko se ga rezali, tudi z miniranjem pod vodo, je nad morskim dnom ostal del ladijskega trupa, ki je vdrt globje v morsko dno. Rob je razcefrano jeklo, dejansko greš v ladjo na globini 20 metrov, kjer pa je tema in hitro se lahko urežeš. Dvakrat sem bil na Rexu in ni mi bilo preveč prijetno. Sicer pa so Rexa rezali na kose, ki so jih odlagali bliže obali, jih nalagali na velike plavajoče pontone in z vlačilcem vlekli. Kot otroci smo se tam potapljali, bilo je veliko ostankov z ladje. Enkrat pa se mi je zgodilo, da sem šel v enega od teh ogromnih kosov in nisem našel izhoda, skoraj bi ostal brez zraka. Od takrat nisem šel več na Rexa," opisuje svojo izkušnjo z Rexom.

Priljubljena ogledna točka je tudi pred Piranom, kjer je potopljena 50 metrov dolga barka iz druge svetovne vojne, ki je prevažala vojake. Niso je razstrelili, ker je bila polna eksploziva, dokler je niso posebne enote potapljačev očistile. "Tudi tam sem bil; delovalo mi je sicer zgolj kot pleh, zato nisem šel naprej do strojnice in radijske sobe. Marsikdo tudi ne ve, da so bila med vojno pred Piranom, Izolo in Koprom minska polja; ježevke so bile odstranjene šele po letu 2000; pri tem smo sodelovali tudi koprski potapljači."

V Jadranu je vse manj življenja

Možnosti za potapljanje, ki jih daje slovensko morje, so sicer precej omejene. "V slovenskem morju smo omejeni z dostopom do morja. Kjer so pristanišče ali kopališča, se ne smeš potapljati. Cela piranska punta je zaščitena kot naravni rezervat in bogata z življenjem, vendar turistična infrastruktura marsikoga ovira pri potapljanju, saj so rampe, ni primernih dostopov. Poleg tega je pri nas mulj in slaba vidljivost," pove Vuga, ki je kot potapljač spoznaval celo Jadransko morje. A žal v njem opaža tudi vidne spremembe.

"Kornati, kjer so stene z luknjami, kjer se lahko skrijejo živali, so zelo zanimivi, a so tudi tukaj opazne spremembe. Prvič sem se tam potapljal leta 1975, ko je bila zunanja stran Kornatov na desetih metrih globine tako rekoč izložba vseh mogočih rib in drugih morskih živali, na 20 metrih je bila spet nova bogata izložba ... Vse je bilo pisano rib, nobena riba ni bežala, plavali smo z ribami. Deset let kasneje je bila situacija zelo drugačna, ribe so bežale, tam se je lovilo tudi z eksplozivom in videlo se je, da področje počasi izumira. Tudi danes, če gremo na Pag, kjer so krasne stene, bi tam morali videti izložbe, a praktično ni več rib. Če vidiš škarpeno, je to maksimum," opaža Vuga, ki vidi glavni vzrok takšnega stanja v intenzivnem izlovu. 

Drugače je na znanih lokacijah, kot so Maldivi, Egipt, Rdeče morje. "Najbolj eksotičen kraj, kjer sem se potapljal, so Maldivi. Prozorno morje, polno življenja. Rdeče morje je 'kičasto' lepo."

Najdbe, polne spominov

Borisov dom je poln spominkov iz podvodnega sveta. "Rexa ni več, oče je moje spominke, razne ključavnice, kose ploščic in druge drobnarije, ki sem jih hranil v kleti, vrgel stran, ker so zelo zaudarjali. Med drugimi pa imam najdbe iz Valdoltre, kjer je bilo vojaško zdravilišče in očitno so metali iz lekarne različne stekleničke kar v morje, saj je bilo sto metrov od obale veliko steklovine. Od tam imam nekaj zelo lepih črnilnikov in keramičnih posodic. Pri Piranu smo našli veliko pip za tobak, verjetno so imeli navado, da so jih kar v morje metali."

Na stenah visijo fotografije barvitih koralnih grebenov, na policah so školjke in drugi morski 'zakladi'. A največji zaklad je njegova strast do morja, ki jo ohranja skozi vsa ta leta in ki ne mine, tako kot tudi ne njegovo navdušenje nad Fieso. "V Fiesi me podvodno življenje vedno znova fascinira. Še vedno odkrijem kaj novega."