Da je pes človekov najboljši prijatelj, se je potrdilo že neštetokrat na nešteto načinov, ganljiv prizor pred vrati onkologije v KBC-ju Reka, ki ga je posnelo Društvo Srce za nju, pa je še ena potrditev, da je ta plemenita domača žival za svojega lastnika pripravljena storiti prav vse.

"Gre za psa, katerega lastnik redno obiskuje radioterapije v tej kliniki, on pa ga vedno zvesto spremlja. Ker ne sme vstopiti, potrpežljivo čaka pred vrati. Tako je bilo tudi pred nekaj dnevi, ko se je ta prisrčen kuža usedel pred steklena vrata in zrl proti kliniki. Ko se je pes usedel pred vrata, so mu zaposleni prijazno rekli: 'Kar počakaj tukaj.' Lastnik pa je vprašal, ali bo motil. Seveda ne. Ne da bi vedel, kaj se dogaja znotraj, ne da bi poznal medicinske izraze ali resnost diagnoze, je mirno sedel in čakal. Vse, kar je vedel in kar mu je bilo edino pomembno, je bilo to, da je njegov lastnik notri, in da bo čakal, kolikor bo treba. V nekem trenutku smo ga poklicale, naj pride bližje, pa nas je le na hitro pogledal, obrnil glavo in nadaljeval s svojo 'nalogo'. Nič drugega mu ni bilo pomembno kot to, da se njegov lastnik vrne. To je ljubezen, ki je ni mogoče opisati z besedami, predanost, ki nas uči, kaj pomeni biti resnično tam," pravi predsednica društva Katarina Kukolj.

Njo in njene sodelavke je prizor tako ganil, da jih je spodbudil k uvedbi novega programa, ki bo del številnih aktivnosti in delavnic, ki jih ponujajo bolnikom. Ta program bo posvečen vplivu živali na paciente in njihovi koristnosti za društvo in skupnost.

"Vpliv živali na življenje bolnikov je ogromen in tega ne smemo zanemariti – nasprotno, čim bolj ga moramo poudarjati. Zato načrtujemo nov projekt, kjer bo ta tema v ospredju. Takšni prizori nam dajo tisoč razlogov za razmislek. Ljudem se vedno nekam mudi, psi pa nas – poleg vseh plemenitih stvari, ki jih počnejo za človeka – učijo potrpežljivosti in ljubezni," poudarja Kukolj.

"Ustavimo se za trenutek. Poglejmo fotografijo in se vprašajmo: smo tudi mi tako zvesti tistim, ki jih imamo radi? En trenutek, v njem pa celo življenje," sklene Kukolj ob fotografiji, ki priča o predanosti, ki ne pozna meja – predanosti, kakršne človek pogosto sploh ne zmore.