Jadrnice so v zgodovini človeštva odigrale zelo pomembno vlogo. Vse do sredine 19. stoletja, ko so jih začeli nadomeščati parniki, so bile glavno sredstvo za prevoz tovora in ljudi. Zaslužne so tudi za velika zgodovinska odkritja, saj je Krištof Kolumb s svojo jadrnico Santa Maria odkril Ameriko, James Cook pa je z Endeavour kot prvi Evropejec priplul do Avstralije. Kasneje se je jadranje razvilo v priljubljen šport, ki je vse do danes ohranil status prestižne športne panoge.
V današnjem času se zdi, da so plovila postala nekakšen statusni simbol, užitek, ki ga nudi jadranje, je izpodrinila potreba po udobju, znanje in izkušnje so nadomestili raznorazni sodobni pripomočki, tudi takšni, ki za plovbo niso ravno nujni. Vedno manj je tistih pravih jadralcev, ki preprosto uživajo, ko se sredi morja poigravajo z valovi in vetrom. Med njimi, kljub svojim 96-im letom, še vedno vztraja Mirko Bogič, ki jadra že natanko 88 let. Njegova barka ne premore novodobnih »modnih dodatkov«. Pravi, da za jadranje potrebuješ le glavo in srce.
Mirka Bogiča je pot še kot mladeniča zanesla iz rodnega Šibenika v Slovenijo. Leta 1949 je ustanovil Jadralni klub Ljubljana, od takrat pa je neštetokrat prekrižaril Jadran, se udeležil številnih regat in na marsikateri tudi zmagal, napisal več knjig o pomorstvu in svoje znanje prenesel na nekaj tisoč navdušencev nad športom, kateremu je sam posvetil vse svoje življenje.
S svojo sopotnico Savino se še vedno odpravi na morje, če so le pravi pogoji za jadranje. Ob njuni barki v piranskem mandraču se ustavljajo radovedneži, ki z občudujočimi pogledi opazujejo, kako odjadrata proti obzorju, domačini pa ju redno srečujemo, ko se odpravita na ogled sončnega zatona.
Gospod Bogič, kdaj ste nazadnje bili na svoji jadrnici in jadrali?
Mirko Bogič: Prejšnjo nedeljo sva s Savino jadrala do Savudrije. Jadrala sva tako, tukaj sva startala ... glejte moj prst (riše s prstom po mizi), tako sva vozila proti Bernardinu, potem sva čakala v zavetrju, da nama ni bilo treba križariti. Če bi šla ven naravnost iz Pirana, bi morala križariti, ker je pihalo direktno v kot. No, prišla sva do Bernardina, potem pa, ker vem, da bo tam ugoden veter ... poglejte moj prst, poglejte, kaj veter dela. Vidite, Savudrija je tu ... midva se povzpneva do gor, prideva do rive, tristo metrov betonske rive so na novo naredili, do tja, do koder lahko, in potem nazaj v Piran. Tako sva jadrala prejšnjo nedeljo, to nisva, ker je bilo vse narobe, vreme, morje, valovi niso bili pravi. Prestara sva, da bi šla vsak dan, včasih greva za dva, tri dni. V zadnjih petnajstih dnevih so bili južni vetrovi, ti pa niso najboljši za jadranje.
Pripravljenost plovila za plovbo je zelo pomemba. Kolikšen del jadranja predstavlja skrb za barko?
Mirko Bogič: Veste kako, težji del posla je naprositi barko, da gre. Lahko se celo leto pripravljaš, pa nisi pripravljen. Ne moreš biti pripravljen. Z barko je ogromno dela in nikoli ni končano. Jaz imam vedno kaj početi na barki, razen če sem strašansko len. Barka vedno zahteva skrb. Ljudem sem vedno govoril, da barka ni predmet, barka ima dušo, z njo moraš ravnati kot s članom posadke. Hitro ti bo rogove pokazala, če je ne boš upošteval. Zelo hitro, vi ne veste, kako je takrat hudo (smeh).
Govori se, da ste naučili jadrati vsaj polovico slovenskih jadralcev. Vam je kateri učenec ostal v posebnem spominu?
Mirko Bogič: To je pretirano, jaz lahko rečem, da sem jih naučil okrog tri tisoč, kar pomeni, da sem včasih imel tudi po sto tečajnikov na leto. Ne vem, kdo si je to izmislil, celo po otokih, ko pridem, mi govorijo, da sem vse Slovence naučil jadrati. Moj namen je bil, da spravim na morje ljudi iz ljubljanske kotline, vse tja do Solčave. Učil sem celo Jeseničane. Najboljši je bil eden, ki je imel kakih sto kil. Enkrat se mu je pred Porečem barka pod nogami potopila in so zaplavali. Po morju so plavale tudi breskve in on je eno ujel in jo med plavanjem pojedel (smeh). Verjetno sem rad učil, slišal sem, da so tečajniki govorili: »Če se hočete veliko naučititi, pojdite raje k Bogiču na barko.« Vedno sem hotel svoje znanje prenesti na druge, tako kot sem ga jaz prinesel s seboj od jadranja z očetom.
Nam lahko poveste ime kakšnega jadralca ...?
Mirko Bogič: ... ki je potem postal velik? Ni bilo sreče (smeh). Dobro, dobro, Šterk je uspešen. V svoji prvi knjigi je tudi napisal, da mi je hvaležen, ker sem ga naučil jadrati. Sicer pa je veliko ljudi, ki sem jih učil, mnogi naju pozdravljajo in vabijo na večerje ... zanimivo mi je ... ko zdaj berete jadralske knjige in revije, se zdi, da je najbolj pomembno, kaj so na jadranju jedli, meni pa ni bilo nikoli mar, kaj jem. Pomembno mi je bilo samo, da toliko napolnim trebuh, da lahko potem jadram.
Kaj mislite o jadranju danes v primerjavi s tistim iz vaših časov? Je sodobna tehnologija prinesla prednosti ali tudi slabosti?
Mirko Bogič: To je neprimerljivo. Današnje jadranje gre v čudno smer ... je bolezen bogatih ljudi, ki potem vplivajo na tistega, ki je ravno toliko bogat, da se bo dobro zadolžil, da bo kupil preveliko barko, ki se bo potem uničila in je ne bo mogel prodati za toliko, kot je sam dal zanjo. To je strašna stvar. Vse je potisnjeno s tem prekletim sistemom, kjer gre samo za denar. Kdor ima denar, vlada. Vsak, ki je na morju, hoče biti prvi, hoče takoj rezultate, ker misli, da mu bo vložen denar prinesel slavo. Naposled tistih dvajset super jadrnic zasenči na stotine tistih, ki prihajajo zraven, ki se jih v regatnih poročilih niti ne omenja, čeprav tekmujejo. Včasih smo imeli potovalne jadrnice, ne tekmovalnih. Tekmovanje je bilo postranska reč, za zabavo, zdaj pa zabave ni več. Biti moraš prvi ali pa dobiš brco v rit. To ni prav. Kaj bo meni jadrnica, ki ima najmanj deset stvari, za katere sploh ne vem, čemu naj bi služile. Jadralcu povedo, kako stoji jadro, od kod piha veter, kolikšna je hitrost, globina morja, kdo prihaja z desne in kdo z leve ... pa se kljub temu zaleti, razbije, včasih celo ubije. Na moji barki ni nobenega merilca, vse je odvisno od mene, izkušenj. Danes je veliko več razbitih bark, ker jadralci vklopijo avtomatsko krmilo in gredo jest. Jaz jadram že 88 let brez vsega tega, pa barke še nisem pripeljal v tako nerodne položaje, kot jih vidite danes na vsakem koraku.
Katere lastnosti mora imeti človek, da postane dober jadralec?
Mirko Bogič: Jadranje mora imeti v sebi. Ne more biti vsak jadralec, tako kot ne more vsakdo biti pilot. Nekaj moraš imeti. Recimo, sam za sebe priznam, da sem mogoče malo boljši jadralec, ne pa super. Moj brat je po mojem bolje jadral od mene, ker je celo v moji barki takoj videl, če kaj ni »štimalo«. Najvažnejše so oči, če hodiš poleg barke, pa ne vidiš bistva, potem ne veš, kakšen je tvoj nasprotnik. Fantom sem vedno govoril, naj ne jadrajo le z glavo, ampak tudi s srcem.
Sodelovali ste na nešteto regatah in velikokrat tudi zmagali. Je zmaga na prvem mestu ali je v ospredju samo jadranje?
Mirko Bogič: Zmagal sem kakih stokrat. Naš klub ni bil ustvarjen za »špičkasto« tekmovanje, v ospredju je bilo potovanje z užitkom. Bistvo je v tem, da si v klubu, da ljudje kupujejo barke, zato da potem potujejo od otoka do otoka, od zaliva do zaliva. Pa naj bo regata, tudi mi smo jih imeli, ampak tam ni bilo denarja, le »pokalčki«. Pomembno je, da ne kraljuje denar.
V piranskem mandraču je čakalna doba za privez najmanj deset let, kaj pravite na ideje o novih privezih?
Mirko Bogič: Piran je premajhen, on je sit, nimaš tu kaj. Tu bi lahko naredili tisoč primerjav, ampak ko je polno, je polno. Tudi jesti ne moreš, če je trebuh poln. Lahko se jeziš, kolikor hočeš. Mislim, da mandrača ne bi bilo dobro razširiti, ker potem druge ladje ne bi mogle več pristajati. Ne moreš zapreti luke. Če pa hočejo nove priveze, naj naredijo nov pomol, o katerem je že bilo veliko govora. Novi dvestometrski pomol, če to delite s tri, je to šestdeset novih privezov.
Kdaj ste se »zasidrali« v Piranu in zakaj ravno tu?
Mirko Bogič: Ko sem prvič prišel, sem se takoj »zasidral«. Po neki plovbi je jadrnica Udarnica ostala v klubu Pirat in smo prišli ponjo. Takoj mi je bil všeč položaj Pirana, vse je bilo prazno, prostora je bilo na pretek, sekretar na občini mi je rekel, naj vzamem kolikor hočem obale, ker je vse bilo prazno. Mi smo bili edini, ki smo izobesili slovensko zastavo. Tako sem potem kar ostal v Piranu.
V knjigi tudi omenjate, da je samotno potovanje brez smisla.
Mirko Bogič: Seveda, to je zguba časa. Moraš imeti družbo. Ne vem, kaj naj bi imel od tega, da potuješ sam.
Najbrž ste s tem mislili tudi na svojo sopotnico Savino, ki vas je spremljala na številnih poteh? Je jadranje v dvoje posebne vrste romantika?
Mirko Bogič: Enkrat sem nekje napisal: »Brez družbe morje ni več modro, nebo ni več jasno ...« Da, je romantika, pa tudi, če si že dolgo skupaj, je vseeno lepše v dvoje. Jaz sem zdaj že star, bivši krmar, moji današnji prijatelji so predvsem zdravniki.
Kaj pa Savina?
Mirko Bogič: Seveda, kaj bi brez nje. Ona niti ne ve, da jo gledam, medtem ko spi, ker takrat nimam priče. Jaz grem pozno spat, ona gre ob devetih, jaz pa ob dveh. Potem si včasih primaknem stol, sedem in jo gledam.
Ste tudi njo vi naučili jadrati? Je dobra mornarka?
Mirko Bogič: Naučil sem jo za silo, na začetku je pokazala več zanimanja kot kasneje. Ko je sama z mano, mora krmariti. Kar se tiče mornarstva, je boljša od marsikaterega moškega.
Kako sta shajala na barki? Zdi se kot idealen prostor za preizkus medsebojnega razumevanja.
Savina Gorišek: Moj sin je tudi jadralec po Mirkovi zaslugi. Enkrat je rekel, da so na barki dovolj trije dnevi, da ugotoviš, če je punca primerna za zakon.
Baje ste ob postankih na suhem zelo radi plesali dolgo v noč. Z ženo sta bila kar nekakšni plesni zvezdi, saj so vama kar prepustili plesišče?
Savina Gorišek: To je res, preplesala sva vsa pristanišča in razne gospe so nama plačevale pijačo. V Zadru naju je eden hotel celo najeti, češ da imava sijajno koreografijo. Mirko je dejansko dober plesalec, jaz nisem, ampak zraven njega lahko vsaka zastavica plapola.
Mirko Bogič: Ja, veliko sva plesala. Najraje imava angleški valček, kjer so »dolgi valovi«, tako kot pri jadranju, kjer so dolgi valovi dobrodošli. Ples ima v sebi nekaj morskega. Ima valove. Dvojni užitek torej − v morju kopanje in jadranje, na suhem pa ples.