Predstava 1973

Slamič je že več kot četrt stoletja povezana z novogoriškim gledališčem, njeno delo pa sega precej čez njegove odre. Za svoje gledališke in filmske vloge je v preteklih letih prejela vrsto priznanj, med njimi več nagrad tantadruj, nagrado Sklada Staneta Severja, nagrado Tedna slovenske drame in vesne za filmske vloge. Letošnja Borštnikova nagrada za 1973 je zanjo že druga nagrada za igro na osrednjem slovenskem gledališkem festivalu. Prvo je leta 2022 prejela za vlogo Bogdane v uprizoritvi jerebika, štrudelj, ples pa še kaj.

Tokratna nagrada je povezana z enim najbolj ambicioznih slovenskih gledaliških projektov zadnjih let. 1973 je del Dodekalogije 1972–1983 Tomija Janežiča, cikla dvanajstih gledaliških projektov, nastalih tudi v okviru Evropske prestolnice kulture GO! 2025. Predstava temelji na osebnih zgodbah ustvarjalcev, iz katerih je nastala fiktivna družinska pripoved, vpeta v Novo Gorico, življenje ob meji in širše družbene dogodke 20. stoletja.

Predstava jerebika, štrudelj, ples pa še kaj. Marjuta Slamič je prva z desne

Tudi strokovna žirija letošnjega Borštnikovega srečanja je pri predstavah 1973 in 1974 izpostavila preplet intimnih usod z družbenopolitično stvarnostjo ter zgodovinsko in čustveno dediščino skupnosti. Janežič je za celosten dramaturški koncept obeh uprizoritev prejel Borštnikovo nagrado.

Za Slamič pa je bila nagrada predvsem presenečenje.

Predstava 1973

Letos ste za igro v predstavi 1973 prejeli Borštnikovo nagrado. Kaj vam pomeni takšno priznanje?

Nagrade so vedno prijetne in popotnica za naprej. Seveda sem zelo vesela Borštnikove nagrade, sploh ker je bila presenečenje. Nisem je pričakovala. 1973 je kolektivna predstava in vsak od nas bi si enakovredno zaslužil nagrado.

Letos mi je bilo v užitek tudi zato, ker sem bila na Borštnikovem srečanju s tremi predstavami in sem tako lahko malo vdihnila festivalski duh. Lepo mi je bilo.

Predstava 1973 je del Dodekalogije 1972–1983 Tomija Janežiča. Gre za precej poseben gledališki projekt. Kako je nastajal?

Dodekalogija je unikum v gledališkem prostoru. Predstava, ki je 12 predstav in vsaka deluje kot celota. Proces je bil za večino nas nekaj novega. Meni je način dela zelo odgovarjal in me navdihoval.

Prinašali smo svoje zgodbe in prizore, ki so lahko že naše lastne fikcije ali pa resnične družinske zgodbe. Ko je bil ves nabrani material na kupu, ga je Tomi Janežič spletel v neko novo, fiktivno družino. Liki so tako nastajali sproti in skoraj neslišno vstopali v nas.

Zgodba te družine je torej fiktivna, a zgrajena iz naših osebnih družinskih zgodb. Zato lahko tudi občinstvo v njej prepozna delce svojih zgodb in podobnih življenj ter prepozna življenje ob meji in razsežnost usod nekih popolnoma navadnih ljudi.

Predstava 1973

Kaj lahko takšna pripoved o življenju običajnih ljudi pove današnjemu gledalcu?

Danes nam primanjkuje sposobnosti prepoznavanja epskega v življenju posameznika in ta predstava nas spomni, kaj vse in kdo vse je bil pred nami ter koliko ljudi in zgodb je bilo potrebnih, da smo mi zdaj tu.

To nas dela ponižne in skromne v najboljšem pomenu teh dveh besed. Dodekalogija je čudovit poklon mestu na meji.

Študirali ste v Veliki Britaniji, nato pa svojo igralsko pot nadaljevali doma. Kako ste doživeli prehod med obema okoljema?

Študirala sem v Veliki Britaniji in prihod domov ni bil najlažji. Umetniški izraz je seveda socialno in kulturno pogojen, vendar človeška izraznost povsod izhaja iz istega izvira, če temu lahko tako rečemo. Razlike so tako samo v detajlih.

Gledališka oziroma bolje rečeno igralska realnost je v Angliji precej bolj kruta kot pri nas. Ustvarjati v gledališkem ansamblu je privilegij, tudi če se nam kdaj zdi omejujoče in nenavdihujoče. Meni osebno ustreza.

Ne morem se strinjati s trditvijo, da je lačen umetnik dober umetnik. V Veliki Britaniji veliko igralcev po študiju nikoli več ne stopi na profesionalni oder. Uspe jih resnično peščica.

V svoji karieri ste se srečali z zelo različnimi žanri in načini dela. Vam prav stalni ansambel omogoča več takšnega raziskovanja?

Ustvarjati v ansamblu pomeni tudi, da se veliko lažje sprehajamo med žanri, estetikami in načini dela. Vsaka predstava ali film je svet zase in to me vznemirja in bogati.

Ustvarili ste vrsto izrazitih ženskih likov. Kako danes gledate na položaj igralk in na način, kako so ženske predstavljene v gledališču in filmu?

Biti ženska danes je seveda veliko lažje, kot je bilo še ne tako dolgo nazaj. V gledališču se predvsem ukvarjamo tudi s teksti iz časov, ko je bila ženska vloga v svetu drugačna, kot je danes, in to se pozna v globini in širini ženskih likov.

Na filmu pa je na žalost še vedno tako, da v nekem obdobju postanemo ženske nezanimive in se skrči igralno polje. To se sicer spreminja, predvsem z ženskimi scenaristkami in režiserkami. Upam, da bo vedno bolje, čeprav kaže, da drsimo nekam nazaj, v vrednote, ki smo jih očitno le navidezno presegli.

Predstava jerebika, štrudelj, ples pa še kaj. Marjuta Slamič je prva z leve

Kaj vas po vseh teh letih ustvarjanja še vedno najbolj vznemirja pri gledališču?

Mene vse tako zelo zanima. Redke so stvari, do katerih sem popolnoma ravnodušna. Sem radovednica in to jemljem kot prednost.

Vznemirjajo me nove poetike, vstopanje v svetove, ki so mi neznani. Navdušena sem nad pripovedno močjo mlajše generacije, nad načini, prijemi, širokosrčnostjo in občutkom za sočloveka. Navdihujejo me in delajo iz mene boljšo ustvarjalko.

Dejali ste, da je gledališče prostor svobode. Je danes to še posebej pomembno?

Gledališče je vedno bilo in bo prostor svobode. Upam, da bomo ta prostor še naprej lahko negovali in spoštovali.

Če ne bi bili igralka – kaj bi počeli?

Jaz bi opravljala veliko drugih poklicev. Včasih vsak dan drugega. Če ne bi bila igralka, bi bila verjetno arhitektka ali pa bi počela kaj terapevtskega.