Zahvaljujoč razvoju mednarodnega begunskega prava v zadnjih stotih letih so ti ljudje pridobili pravico do iskanja in uživanja zatočišča pred preganjanjem, ki je ključna za pravno priznanje statusa begunca; ta pravica omogoča preseganje statusa brezpravnosti, in osebam, ki so (p)ostali zgolj ljudje, ponovno podeli pravno in politično identiteto. Pravica do iskanja in uživanja zatočišča pred preganjanjem je človekova pravica, zapisana v 14. členu Splošne Deklaracije človekovih pravic, ki kot taka vsebuje idejo o univerzalnosti in uporabnosti za vse ljudi na podlagi njihove človeške narave in dostojanstva. Preprosto povedano, to pravico ima vsak posameznik enostavno zato, ker je človek, ker so ljudje med seboj enaki in ker je biti ali ne biti človek nespremenljivo naravno dejstvo in ne nekaj, kar lahko pridobimo ali izgubimo. Laični opazovalec bi morda pomislil, da smo s tem dosegli tisti moralni napredek, ki je potreben, da se lahko na ravni družbe označimo za humaniste, morda celo kozmopolite. A izkušnje kažejo na kompleksnost situacije.

Režim Organizacije združenih narodov (OZN) na področju begunske problematike namreč ne prinaša niti enostavnih rešitev niti končnega odgovora na stvarnost perečega dogajanja po svetu. OZN je dobesedno to, kar izhaja iz imena samega - sistem združenih narodov - zato ni presenečenje, da kot skupnost suverenih držav ni nedovzetna za izključevalne prakse, ki izhajajo iz nacionalnih interesov na ravni globalnega upravljanja. To se neposredno razkriva s tem, ko v svojih dokumentih definira, kdo je (oz. ni) v odnosu do države prepoznan kot nosilec pravice do iskanja mednarodne zaščite in pod kakšnimi pogoji, na kakšne načine je določena kategorija žrtve; kaj konstituira legitimnost dolžnosti ali opustitve spoštovanja pravic beguncev; kakšne argumentacije utemeljujejo načine ločevanja med legitimno in nelegitimno zahtevo po spoštovanju njihovih človekovih pravic in podobno.

Zakaj ljudje, ki trpijo zaradi skrajne revščine, pomanjkanja hrane, naravnih nesreč, nedostopnosti zdravstvenih storitev, kršitev ekonomskih in socialnih pravic po Konvenciji Združenih narodov ne izpolnjujejo pogojev za pridobitev statusa begunca? Zakaj osebe, ki bežijo pred oboroženimi spopadi, notranjimi nemiri in drugimi oblikami nevarnosti, ne spadajo nujno v opredelitev pojma begunec? Iskati zaščito druge države je po Konvenciji o statusu beguncev možno zgolj "zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, osnovanem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, izven države, katere državljan je" (OZN, 1951). Težava omenjene konvencije je torej v tem, da ni uporabna za vse osebe, ki potrebujejo zaščito zunaj svoje matične države.

Okoliščine, ki še bolj jasno razkrivajo nezmožnost upora mednarodnega begunskega režima ekonomskim in političnim interesom nacionalnih držav, so poleg tega povezana z dejstvi, da se problem beguncev obravnava simptomatsko; da družbenopolitične razmere, ki porajajo begunce, niso naslovljene na izvorni ravni; da se je mnogim težavam, ki se nanašajo na begunce, objektivno možno izogniti, a se jim zavoljo različnih političnih in ekonomskih interesov ne; da begunski nastanitveni centri, niso ustrezen odgovor, ko govorimo o temeljnih človekovih pravicah ljudi, in tako naprej. To je le nekaj vidikov, ki kažejo na to, da je režim Združenih narodov na ravni mednarodne skupnosti, četudi edini del globalne rešitve, hkrati tudi del (reprodukcije) težav.

Povedno je tudi dejstvo, da Konvencija o statusu beguncev ne določa postopkov, do katerih so države podpisnice dolžne slediti pri preučevanju prošnje za zaščito, vodi v prožnost azilnih postopkov, ki so prepuščeni posameznim državam podpisnicam. Nedoločenost v tem pogledu omogoča razlike med državami, saj lahko njihove vlade uokvirjajo azilno zakonodajo skladno s svojimi nacionalnimi interesi. Tako je pravica do iskanja in uživanja zatočišča na ravni 14. člena Splošne deklaracije človekovih pravic identična za vse države podpisnice, toda v različnih situacijah in nacionalnih kontekstih se nikoli se ne realizira na enak način.

Primer Slovenije 

Slovenija je v tem pogledu specifična država, močno zaznamovana z nedoraslostjo kulture človekovih pravic. To nam govori rezilna žica na naši južni meji, eden najočitnejših simbolov sodobnega nasilja, postavljena kot odgovor na povečano število beguncev leta 2015. Tudi dejstvo, da smo v obdobju 24-ih let, med leti 1995 in 2019, status begunca podelili 858 osebam, govori o tem, da smo pri nudenju zaščite beguncem izrazito zadržani. In ne le to. V slovenskem političnem diskurzu se tema beguncev nenehno povezuje z vprašanji nacionalne varnosti, nadzorovanjem meja, ilegalnimi migracijami in nacionalno suverenostjo, kar popolnoma zasenči osrednjo temo begunske problematike, to je razpravo o zaščiti, ki jo potrebujejo, o pravicah, ki jih kot ljudje imajo ter o odgovornostih do njih, ki smo jih pravno dolžni spoštovati.

Begunska kriza, ki smo ji bili priča pred leti, je pokazala ne le na pomankanje odgovornosti do beguncev iz afriških in bližnje vzhodnih držav, ki so v svojem bistvu skupni globalni problem, temveč tudi to, da je temeljni cilj slovenske politike zmanjšati število beguncev, ali vsaj za ohraniti njihovo število v mejah "sprejemljivega" in "nadzorovanega", kjer je "sprejemljivo" določeno s oceno stroškov, ki jih predstavljajo begunci v zvezi z nastanitvijo, integracijsko podporo, zagotavljanjem socialne oskrbe, javnimi službami ter negativnimi vplivi beguncev na brezposelnost, sisteme socialnega varstva, nacionalno varnost, družbeno kohezijo in nacionalno identiteto.

Kam smo torej kot družba v odnosu do sočloveka napredovali? Pomislimo na enostavno primerjavo. V času vojne po razpadu Jugoslavije smo med leti 1991 in 1995 ponudili začasno zaščito približno 60.000 osebam. Da bi se odzvali na potrebe ljudi, smo ustanovili v 64 zbirnih centrov. Dobrih dvajset let kasneje smo bili v Sloveniji priča številnim protestom zoper vzpostavitev nastanitvenih centrov za migrante in begunce. Vladna politika dr. Mira Cerarja je v okviru premestitvene sheme EU za leta 2016 in 2017 pristala na sprejem 567 beguncev; notranji minister Aleš Hojs pa je pred nekaj dnevi sporočil, da bo Slovenija na podlagi delitve bremen med državami članicami EU-ja iz Grčije sprejela štiri mladoletne prosilce za mednarodno zaščito brez spremstva. Res je, Slovenija je v primerjavi z obdobjem izpred nekaj več kot dveh desetletjih po ekonomskih kazalcih res bogatejša država, a dekadenca humanizma je ekonomskemu napredku navkljub več kot očitna.