Juri je na naše uredništvo naslovil odprto pismo, v katerem je med drugim zapisal, da je nad neodzivnostjo oziroma kot je dejal ‘bojkotom medijev’ o tako pomembni temi in hkrati glavnem dogodku dneva v Kopru in širši regiji, milo rečeno začuden in razočaran. Sprašuje se, koliko se v Sloveniji sploh še sliši ‘glas mirovnikov’ ter ali tak bojkot z oblastjo neusklajenih pogledov sodi k razviti demokraciji in k ustavni pravici javnosti do obveščenosti.

Njegovo pismo objavljamo v celoti.

Mirovniki, miiirno! Koliko se naš glas še sliši v Sloveniji?

No, sebe slišim, pa preko mailov, ki si jih "mirovniki" izmenjujemo, še kar nekaj pomembnih, vztrajnih, prepoznavnih, ki v domovini in tudi širše nekaj pomenijo in veljajo – Milan Kučan, Danilo Turk, Spomenka Hribar, Niko Toš, Jože P. Damijan, Uroš Lipušček, Svetlana Slapšak, Božo Repe, Emil Milan Pintar, Mojca Drčar Murko, Matjaž Kmecl, Lojze Ude, Boris Frlec, Rado Bohinc, Rudi Rizman, Stane Pejovnik, Vesna Godina, Miroslav Gregorič, Ladislav Lipič in še in še, ...

Spisek je dolg, toda ne toliko, da bi se vladi in ostalim kreatorjem slovenske zunanje politike zdelo zdravorazumsko, če že ne vsaj spoštljivo do njihovega minulega dela in ugleda, jim nekoliko bolj pozorno prisluhniti. Etablirani mediji enako. Ko bi se tak zbor oglasil pri kakem notranjem političnem vprašanju, bi njegov glas pograbili vsi, a tokrat gre za vojno v Ukrajini, ki je očitno postala tabu tema, že skoraj nedotakljiva, rekel bi, da kar dogmatična.

Pa ni razlik med političnimi opcijami. Koalicija in opozicija pri tem pihajo v isto trobilo in mediji to nekritično ter servilno prenašajo. Demokracija vendarle ščiti svobodo razmišljanja in oglašanja in teh nadležnežev, ki mislijo drugače kot misli oblast ter vsa parlamentarna srenja se da utišati le tako, da o tem kar imajo povedati preprosto ne poročaš, pustiš jih da se kuhajo sami s seboj na družbenih omrežjih, na izmenjavi mailov, tu pa tam s kakim pismom v časopisih.

Na najbolj spremljanem mediju, na televiziji, so personae non gratae tudi, ko zaprosijo za malo miloščine. Pisal sem Kseniji Horvat potem, ko je gostila, seveda na temo Rusija in Ukrajina, v enem od svojih intervjujev, dolgoletnega dopisnika Dela iz Moskve, Branka Sobana, ki tudi ko se trudi, da bi ohranjal držo čistokrvnega profesionalca in objektivnega opazovalca ter pripovedovalca dogajanj, mu sovraštvo in nek oseben odnos do ruskega predsednika Putina, tu pa tam uide.

Pričevanje je seveda pritrjevalo skoraj v celoti politiki, ki jo Zahod že od samega začetka in še prej vodi do tega konflikta. Da bi slišali tudi kakšno drugačno, pa ne nujno nasprotno mnenje, sem ji predlagal kot gosta Uroša Lipuščka, njenega dolgoletnega televizijskega kolega, nekdanjega dopisnika RTV iz Washingtona in Pekinga, nič manj kompetentnega sogovornika pri zadevi, o kateri se je pogovarjala s Sobanom. Minil je dober mesec, odgovora ni bilo, tega intervjuja še nisem videl. Pa imel sem Horvatovo za eno od ikon ter vzornic žurnalizma na informativnem programu Nacionalke.

No, pri tem ni sama, tudi sicer mirovnikov pri širši javnosti ni ne videti, ne slišati. Minuli ponedeljek je Pretorska palača v Kopru, v organizaciji Mirovnega Inštituta iz Ljubljane, gostila drugo konferenco iz serije Misliti Mir – prebujanje mirovnega gibanja, kakopak, v luči vojne v Ukrajini. Mednarodna, s pričevanji in sporočili na videoposnetkih, eminentnih imen mirovništva iz Ukrajine, ZDA in Evropskega parlamenta. V nadaljevanju pa v živo, smo svoje povedali mirovniki iz Trsta, Buj, Celovca in podpisani ter tudi mnogi slušatelji iz prepolne dvorane. Odzvali so se vabilu koprski župan ter predsednik Unije Italijanov na Hrvaškem in v Sloveniji. Bil je glavni dogodek dneva v Kopru in širši regiji in to na temo, ki nas, vso Evropo in dober del sveta, dnevno bremeni in straši že več kot leto dni.

A kot, da se vse to ni zgodilo. Medijev le za vzorec, pa so bila že teden prej obveščena in povabljena vsa pomembnejša uredništva v državi in tudi onstran meje, v sosednjem Trstu. Edina, ki sta o tem dogodku poročala, sta bila Radio Koper-Capodistria in še ta le v italijanskem programu, ter regionalni spletni portal Regional Obala. Me je začudilo, da so zatajile TV Koper-Capodistria, oba jezikovna programa, Primorske novice, ki včasih poročajo tudi o reševanju mačke na strehi, in še posebej Primorski Dnevnik ter Il Piccolo iz Trsta, glede na to, da v Italiji, za razliko od nas - vidi se da imajo daljšo in bogatejšo demokratično kulturo - vsi pomembnejši dnevniki in televizijske oddaje spregovorijo o vojni v Ukrajini s poročanji in soočenji mnenj zagovornikov in nasprotnikov politike Zahoda do konflikta. Vsakič so na papirju ali v studiu pro et contra, česar smo se mi že odvadili.

Nek tovrstni preblisk je bil le v prvem mesecu vojne in, kar me je presenetilo, mesec nazaj v Odmevih, v Žitnikovem intervjuju s slovitim ameriškim ekonomistom Jeffreyem Sachsom, ki je pripisal vso odgovornost za ukrajinsko dramo že 200 in več let stari Monrojevi doktrini ZDA, ki teži k ameriški globalni hegemoniji. Verjetno bolj po pomoti ali nepazljivosti uredništva?!

Vprašanje vsem uredništvom: se vam zdi, da je tako prav? Da sodi tak bojkot z oblastjo neusklajenih pogledov k razviti demokraciji in k ustavni pravici javnosti do obveščenosti?

Aurelio Juri