ustvarjeno z umetno inteligenco/simbolična fotografija

Bolečina se lahko pokaže zelo neopazno

Ko pomislimo na žival, ki jo nekaj boli, si pogosto predstavljamo, da bo cvilila ali kazala jasne telesne znake bolečine. Pri akutni bolečini zaradi resne poškodbe je to lahko res, vendar živali bolečino pogosto skrivajo kot del mehanizma preživetja. Zato se lahko težave pokažejo predvsem kot manj očitne spremembe v vedenju.

Ljudje znamo na podlagi obrazne mimike in telesne govorice živali precej dobro prepoznati osnovna čustvena stanja, kot so jeza, strah in veselje. Težje pa enake vedenjske znake povezujemo z bolj zapletenimi stanji, med katere sodijo bolečina, tesnoba in frustracija.

Prav zato so raziskovalke Silvia M. A. Gardeweg, Dionne E. Picard in Ineke R. van Herwijnen preverjale, kako dobro ljudje prepoznavajo bolečino pri psih. Raziskava je bila objavljena 1. aprila 2026 v znanstveni reviji PLOS One.

Preverjali so 17 vedenjskih znakov

V spletni raziskavi je sodelovalo 647 ljudi – 530 lastnikov psov in 117 ljudi, ki trenutno nimajo psa. Predstavili so jim 17 različnih vedenjskih znakov, udeleženci pa so morali oceniti, kako verjetno je, da posamezno vedenje kaže na bolečino.

Med vsemi 17 znaki so udeleženci z bolečino najpogosteje povezovali spremembo osebnosti, previdno dvigovanje tačke, nihanje razpoloženja in manjšo željo po igri. Najtežje pa so kot možne znake bolečine prepoznali oblizovanje smrčka, zehanje in vohanje zraka.

Med manj očitnimi znaki so tudi pogostejše mežikanje, obračanje glave ali telesa stran ter nenadna negibnost, ko pes obstane in nekaj časa vztraja v istem položaju.

Lastniki psov niso vedno uspešnejši pri prepoznavanju bolečine

Zanimivo je, da lastništvo psa še ne pomeni, da bo človek bolje prepoznal manj očitne znake bolečine. Ljudje, ki psa nimajo, so obračanje glave ali telesa stran pogosteje povezovali z bolečino kot lastniki psov. Podobno je veljalo za nenadno negibnost oziroma otrplost. Lastniki psov pa so nekoliko pogosteje kot znak morebitne bolečine prepoznali lizanje različnih površin.

Raziskovalke menijo, da bi lahko lastniki nekatera takšna vedenja prej povezovali s stresom ali strahom kot z bolečino, zato jih morda ne prepoznajo kot opozorilo, da ima pes telesne težave.

Preverjali so tudi tri konkretne primere

Udeleženci niso ocenjevali le posameznih vedenjskih znakov, ampak so jim predstavili tudi tri primere spremenjenega vedenja psov. V dveh primerih je imel pes boleče zdravstveno stanje – pri enem so bili znaki bolečine izraziti, pri drugem precej manj očitni. Tretji primer ni bil povezan z bolečino.

Pri primeru z manj očitnimi znaki je pes pogosteje iskal bližino odraslih družinskih članov in jim sledil, bil ponoči nemiren, ni več spal zvit v klobčič ter je skrajšal sprehode po parku. Pri primeru z izrazitejšimi znaki pa je pes poskakoval, držal zadnjo levo nogo dvignjeno, kazal manj zanimanja za sprehode in igro z žogo ter namesto kavča raje izbral svojo blazino.

Razlika v prepoznavanju bolečine je bila precejšnja. Pri primeru z očitnimi težavami pri gibanju je 97 odstotkov lastnikov psov in 92 odstotkov ljudi brez psa ocenilo, da je bolečina verjeten ali zelo verjeten vzrok za spremenjeno vedenje. Ko so bili znaki manj očitni, pa je bolečino kot verjeten ali zelo verjeten vzrok prepoznalo le 53 odstotkov lastnikov psov in 55 odstotkov ljudi brez psa.

Izkušnja z bolečino pri lastnem psu lahko pomaga

Rezultati so pokazali, da so bili lastniki, ki so že imeli psa z bolečo poškodbo, boleznijo ali zdravljenjem, uspešnejši pri prepoznavanju nekaterih manj očitnih pokazateljev bolečine.

Razlike so se med drugim pokazale pri ocenjevanju sprememb osebnosti in videza dlake, pogostejšega mežikanja, negovanja, praskanja ter lizanja površin.

Pri konkretnem primeru psa z manj očitnimi težavami je bolečino kot verjeten ali zelo verjeten vzrok prepoznalo 62 odstotkov lastnikov, ki so že imeli psa z bolečo izkušnjo, med tistimi brez takšne izkušnje pa 46 odstotkov.

Spremembe vedenja niso vedno samo vedenjska težava

Pri psu je pomembno opazovati tudi spremembe spanja, nemir in večjo navezanost na lastnika. Na nelagodje lahko opozarjajo odpor do dotikanja določenih delov telesa, spremembe položaja ušes ali nenadna negibnost.

Nekatere težave je lažje opaziti, na primer šepanje, brezvoljnost ali manjšo željo po gibanju, druge pa so precej bolj neopazne. Mednje sodijo kratkotrajni premori v običajnem vedenju in druge drobne spremembe, ki jih lahko hitro spregledamo.

Če se vedenje ali gibanje psa nenadoma ali postopoma spremeni, je zato smiselno preveriti, ali je v ozadju morda bolečina, preden spremembo obravnavamo zgolj kot vedenjsko težavo in poiščemo pomoč trenerja ali strokovnjaka za vedenje.

Ob sumu na bolečino po nasvet veterinarja

Pravočasno prepoznavanje bolečine je pomembno tudi zato, ker se lahko pes, ki ga nekaj boli, začne odzivati drugače kot običajno. Zaradi bolečine je lahko bolj občutljiv na nenadne ali glasne zvoke, ob katerih trzne ali začne glasno lajati, bolečina pa lahko vpliva tudi na tveganje za ugriz.

Če lastnik pri psu opazi nenadno spremembo vedenja ali gibanja in posumi, da ga nekaj boli, je zato pomembno, da se posvetuje z veterinarjem.

Raziskovalke opozarjajo, da ljudje manj očitne znake bolečine pri psih težko prepoznamo. Če jih lastnik spregleda, se lahko obisk veterinarja odloži, dokler bolečina ne postane tako izrazita, da se pokaže z očitnejšimi znaki. Zato poudarjajo pomen izobraževanja lastnikov o zgodnjih in manj očitnih znakih bolečine. Če bi jih znali hitreje prepoznati, bi lahko s tem izboljšali dobrobit psov ter pomagali preprečiti tudi vedenjske težave, vključno z neželeno agresijo.