Na pobudo zavoda za varstvo kulturne dediščine so projekt zaupali Tatjani Capuder in Ani Kučan z oddelka za krajinsko arhitekturo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, ki sta kot mentorici sodelovali s študenti 3. letnika prve bolonjske stopnje. "Pred očmi izgubljamo snovno in nesnovno kulturno dediščino. Ugotavljamo, da je zadnji hip, da ukrepamo," je ob robu predstavitve opozorila Capudrova.

Pet skupin študentov je izdelalo vsaka svojo vizijo reševanja problematike solin, pri tem pa so prišli do sklepa, da je za ohranitev tamkajšnje kulturne dediščine potrebna proizvodnja, ki je tam nekoč bila. Tako bi lahko postopno prenovili solna polja, ki niso še povsem propadla in jih narava še ni prerasla. "V zraku je ideja, da bi ponovno ustanovili šolo solinarstva," je dodala Capudrova, pri čemer bi šolo pomaknili na rob solin. Za potrebe šole bi lahko prenovili tudi nekdanje solinarske hiške. Pri tem bi moralo sodelovati več deležnikov, nujno pa tudi prebivalci zaledja. Za Capudrovo je namreč bistveno, da se soline poveže z ruralnim zaledjem. To bi lahko prineslo celo nove produkte za trg in nova delovna mesta.

Gostitelj, direktor pomorskega muzeja Franco Juri je priznal, da so jih k novemu premisleku o usodi vse bolj zapuščenih solin - zlasti območja Fontanigge - spodbudilo več okoliščin, vključno z zadnjimi poplavami. Kot je spomnil, so v muzeju že leta 1991 skupaj z zavodom za varstvo kulturne dediščine obnovili nekaj solinarskih hišk ter ustvarili solni fond, kjer so mlade generacije učili solinarske obrti, čeprav danes žal ni več stika med starimi solinarji in novimi generacijami.

Juri si ob tem nadeja, da bi lahko ob podpori države, v prvi vrsti ministrstev za kulturo in za okolje, delno rešili vsaj območje Fontanigge, ki je najbolj izpostavljeno renaturizaciji. Tako Juri kot Capudrova sta pri tem mnenja, da bi prenovo solnih polj lahko dosegli v sožitju z naravo oz. brez pretiranega poseganja v zaščitena mokrišča.