V zvezi z Zakonom o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, o katerem bomo v nedeljo odločali na referendumu, se je oglasil tudi ustavni pravnik dr. Andraž Teršek, ki v javnosti pogosto nastopa predvsem v vlogi razlage in varovanja ustave in ustavnosti, temeljnih človekovih pravic in svoboščin, odgovornosti, razumnosti, logike in pravičnosti. Kot je zapisal, javnost "ponovno ni obveščena in ni deležna pojasnila", za kaj dejansko gre pri novem zakonu in o čem se bo dejansko odločalo na nedeljskem referendumu.

Po njegovem prepričanju referendumsko vprašanje razgalja, "ali bomo kot družba legalizirali zamenjavo kurativne in celostne medicine z asistirano smrtjo". Teršek opozarja, da "pravica do smrti ni ne ustavna ne temeljna človekova pravica", ustavnopravna obveznost države pa izhaja iz "varstva pravice do življenja in dostojanstva".  

"Država mora storiti vse, kar je od nje razumno pričakovati, da razvije, financira in zagotovi učinkovit, dostopen in dobro voden sistem celostne paliativne oskrbe in hospicov," navaja v svojem zapisu. Kot meni, mora biti država, če tej obveznosti ne zadosti, odgovorna za kršitev pravice do življenja.

Zato po mnenju Terška ni mogoče govoriti o svobodni prostovoljnosti. "Če je asistirana smrt ponujena kot alternativa neobstoječi ali nedostopni paliativni oskrbi – ali, še huje, nedostopnemu kurativnemu zdravljenju – to ni avtonomna izbira, temveč izsiljena odločitev med trpljenjem in smrtjo. Zakonodaja o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja v tem primeru zgolj formalizira sistemsko opustitev dolžnega ravnanja," opozarja.

Teršek navaja kritike, ki opozarjajo, da gre pri hitenju z legalizacijo evtanazije za "neuspelo socialno politiko", kjer se namesto zagotavljanja potrebne podpore, nege in zdravljenja ponuja "rešitev, ki je hitra in dokončna". Posebej izpostavlja tudi ekonomsko utemeljitev evtanazije, ki se naslanja na milijonske prihranke v zdravstvenih sistemih, zaradi krajšega obdobja dragih hospitalizacij in intenzivnega zdravljenja ob koncu življenja.

Ob tem opozarja tudi na osrednji argument proti legalizaciji evtanazije – bojazen, da "ranljivi, nekompetentni ali nemočni pacienti ne bodo dobili usodne terapije kot rešitve v njihovem najboljšem interesu", pa tudi na erozijo prvotnih strogih kriterijev v nekaterih državah. "Zakoni, ki se sprva nanašajo le na neozdravljivo bolne in hudo trpeče, se sčasoma razširijo tudi na kronične in psihološke bolezni, kot se je zgodilo v nekaterih državah Beneluksa in v Kanadi," navaja Teršek.

Teršek navaja tudi nekatere znanstvene vire, po katerih sistem s hitenjem z evtanazijo "prikriva ali ignorira obstoj potencialnih kurativnih ali izboljševalnih rešitev" za bolezni, ki jih razglaša za neozdravljive. "V takšnih okoliščinah voljnost izbire preneha obstajati; nadomesti jo opustitev dolžnega ravnanja zdravstvenega sistema," je prepričan.

Zato se evtanazije po njegovem prepričanju ne sme obravnavati kot izolirano etično vprašanje. "Izziv ni, ali v skrajnih primerih dovoliti dostojno smrt, temveč ali jo smemo ponuditi kot alternativo zdravljenju, ki je – sodeč po kritičnih pravnih analizah in nekaterih novih medicinskih virih – morda povsem dosegljivo, a zamolčano ali sistemsko onemogočeno."

Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, sprejet v razmerah "sistemskih neuspehov, ekonomske racionalizacije in prikrivanja kurativnih možnosti", bi po mnenju Terška "legaliziral sistemsko malomarnost". 

"Resnično spoštovanje človekovega dostojanstva in vstop v 'razširjeno polje svobode' sta možna šele takrat, ko so izčrpane in ponujene vse možnosti: od učinkovite kurativne nege, ki ne ignorira novih dognanj, do popolnoma razvite in dostopne paliativne oskrbe," zaključuje svoje razmišljanje.