Lovorjev venec in vrtnice so spremljali Benvenutijev pepel ter v morju ustvarili zeleno, belo in rdečo barvo italijanske zastave. Prisoten bi moral biti tudi pridih modre, kot poklon barvam istrske zastave, vendar ustreznega cvetja niso imeli na voljo. Prav ta zastava je med pogrebom v rimski cerkvi umetnikov prekrivala krsto boksarskega prvaka.

Na krovu čolna, ki je imel dovoljenje za izvedbo obreda in pri katerem je pomagal tudi Dragan Sinožič, so bili Nathalie ter Ninova brata Dario in Alfio, skupaj s pepelom in vencem. Brez napisov, vse je moralo biti biološko razgradljivo, kot določajo stroga pravila, ob tem pa veliko ganjenosti. Raztros pepela je potekal zasebno, predvsem zato, da bi brata lahko še zadnjič pospremila Nina, saj se zaradi nezmožnosti prihoda v Rim nista mogla udeležiti pogreba, piše Il Piccolo.

"Raztros pepela v morju je bila tudi želja moje matere Nadie, ki je prav tako žal že pokojna. Šlo je za obred, posvečen čustveni ponovni povezanosti z Izolo in njegovima bratoma," je povedala Nathalie, ki je želela ostati neko v ozadju in prepustiti bratoma Benvenuti spomine. Tako so prišle na plan zgodbe o skali pri Izoli, o jami, ki je bila skrivališče teh dečkov. Zgodbe o ribarnici na pomolu, kjer so se bratje Benvenuti igrali, o družinski ribarnici, hiši in cerkvi le nekaj korakov od tiste jame.

Te kraje je obiskala tudi Nathalie: "Že v preteklosti sem obiskala družinsko hišo, kjer se je rodil, dom njegovih starih staršev in nato pokopališče, kjer je družinska grobnica. Poskušam stkati niti, ki ustvarjajo družinsko preteklost, saj mi to veliko pomeni."

Gre tudi za dramatično zgodbo. Giovanni Nino Benvenuti je Izolo zapustil pri 12 letih in doživel tragedijo istrsko-dalmatinskega eksodusa. Otroštvo mu je zaznamovala aretacija brata Eliana, ki so ga prijele jugoslovanske ljudske straže. Odpeljali so ga v koprski zapor, kjer je ostal sedem mesecev. Mladi Nino je zaradi tega trpel, še posebej pa njegova mati.

"Spomini mojega očeta so bili vedno povezani z družino in globoko ljubeznijo, ki jo je gojil predvsem do svoje matere. To so zgodbe, ki jih je brat Alfio obujal ob pripovedovanju o vsakdanjem življenju … o veliki preprostosti." Prav ta preprostost je Benvenutija po dvoboju v newyorškem Madison Square Gardnu vodila nazaj v njegovo Izolo, zaključuje Il Piccolo.

Nino s svojo družino leta 1960 (na fotografiji levo) in istega leta, ko se rokuje z očetom.

Nino Benvenuti je leta 1960 osvojil zlato kolajno na olimpijskih igrah v Rimu. Bil je tudi svetovni prvak med letoma 1965 in 1966 ter med letoma 1967 in 1970, osvojil pa je tudi vrsto drugih naslovov. V zgodovino se je zapisal z dvoboji med njim in Američanom Griffithom ter Argentincem Monzonom, za katere je v tedanjih časih v Italiji vladala prava evforija. Nekaterim od teh je po radijskih valovih v nočnih urah sledilo od 16 do 18 milijonov radijskih poslušalcev. V celotni karieri je Benvenuti zmagal 82 od skupnih odigranih 90 srečanj, izgubil jih je sedem in enega izenačil. V najstniških letih je treniral boks na boksarski akademiji v Trstu, kamor se je z družino kasneje tudi preselil.