Hiša Benečanka je varovana kot spomenik lokalnega pomena, zaradi večkratnih predelav in adaptacij pa je s spomeniškovarstvenega vidika varovana predvsem njena zunanjščina. “Stavba je bila zgrajena sredi 15. stoletja in je edini ohranjeni primer beneško-gotske stavbe, zato bi v primeru požara lahko izgubili še zadnjo pričo tega obdobja in prostorsko izkušnjo, ki jo le-ta ponuja,” pravi Katja Košuta iz piranske enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine in nadaljuje, da z vidika varstva kulturne dediščine pomeni vsak požar hude posledice zaradi uničenja spomeniško varovanih vrednot. “Pri spomenikih je škoda zatorej še toliko večja, saj gre za izgubo avtentične pričevalnosti,” dodaja strokovnjakinja.

Na Občini Piran sicer pravijo, da je požarna ogroženost Benečanke nizka, saj v njeni bližini obstaja hidrant, dostopnost objekta pa je neproblematična. “Benečanka je kljub temu da se nahaja v centru Pirana, za intervencijo gasilcev zelo dostopna. Gasilci imajo ključ zapornice oziroma ključavnice, ki zapira pot na Tartinijev trg. V primeru požara se lahko z vozili pripeljejo do stavbe, ki je dostopna za gašenje iz treh strani - z možnostjo dostopa z avto lestvijo. Pred stavbo Benečanke je nameščen podtalni hidrant za zagotavljanje vode za gašenje,” opisujejo v občinski službi za odnose z javnostmi.

Zanimalo nas je tudi, ali bi se zaradi njenih specifik požar z Benečanke hitreje razširil tudi na okoliške stavbe ter ali med gradbenimi materiali v stavbah v piranskem mestnem jedru prevladuje les ali kakšen drug gorljiv in vnetljiv material. Na občini odgovarjajo, da je za pridobitev gradbenega dovoljenja potrebno izdelati elaborat o požarni varnosti, ki predstavlja standard protipožarne varnosti. “Veliko hiš je v Piranu lastniških in precej jih je bilo obnovljenih, kar pomeni, da so določene lesene konstrukcije pri njih nadomeščene z betonskimi. Seveda pa obstajajo tudi hiše, ki niso obnovljene, zato je težko oceniti kakšne so vse konstrukcije in kakšno je dejansko stanje. Velja potrditi, da so stavbe v Piranu grajene povezano, kar ne pripomore k hitrejšemu gašenju,” opisujejo na občini.

Prav zato se piransko prostovoljno gasilsko društvo nahaja v centru mesta. Jan Brodar, poveljnih gasilske operative, nam je pojasnil, da bi bil scenarij intervencije, v kolikor bi prišlo do požara Benečanke, podoben kot pri vsakem drugem hišnem požaru v Piranu. “Aktivirala bi se tako Gasilska brigada Koper, naša enota v izpostavi Lucija bi bila na kraju zelo hitro, lokalno prostovoljno društvo - PGD Piran, pa bi bilo zaradi neposredne bližine tudi hitro na kraju,” opisuje in dodaja, da Benečanka ni na težko dostopnem kraju, zato bi gasilci z gasilskimi vozili, tudi z avtolestvijo, lahko prišli povsem zraven.

Brodar sicer priznava, da bi bilo v primeru večjega požara v središču Pirana gasilsko interveniranje ovirano zaradi slabe dostopnosti, ozkih ulic. “Zaradi tega včasih ne moremo z vozili do samega mesta požara, kar intervencijo otežuje,” pojasnjuje. Tudi on izpostavlja dejstvo, da se stavbe v mestnem jedru držijo ena druge, zato je prenos požara iz ene stavbe na drugo toliko bolj verjeten in hiter. Današnji gradbeni predpisi prav zaradi požarne varnosti predpisujejo potrebne odmike med stavbami, da preprečijo prenos požara med njimi.

Gasilci so sicer le v grobem seznanjeni z dragocenostmi v stavbah kulturne dediščine. V primeru požara delujejo po načelu hitre presoje in se zanašajo na pomoč poznavalcev oziroma zaposlenih, ki objekt poznajo do potankosti. Vodja intervencije lahko njihovo znanje ter informacije uporabi pri načrtovanju gašenja in reševanja.

Piranska občina je sicer Benečanko s tem namenom škodno zavarovala, najemnik objekta pa jim je potrdil, da bi zanj predstavljala v primeru požara največjo škodo izguba umetniških del, ki jih ima nameščene na stenah.

Spomnimo pa, da ima znamenito palačo v najemu podjetje Etigraf, o katerem smo pisali pred časom. Podjetje je v družinski lasti Tončke in Gorazda Senčarja. Stavbo sta v upravljanje dobila za obdobje desetih let in za to vsak mesec odštejeta 673 evrov. Ob burni javni razpravi, ko je znamenita stavba dobila novo barvo fasade in ki še vedno buri duhove, je bilo tudi kar nekaj vprašanj glede višine cene najema, ki naj bi bila občutno prenizka.

Kot nam je takrat povedal Gorazd Senčar, so v obnovo vložili nekaj manj kot 100.000 evrov. V stavbi so uredili dva prestižna apartmaja in trgovino, v kateri prodajajo le slovensko blago. A kot pravi, jo obiskovalci težko najdejo, ker ni neposrednega vhoda s trga, temveč je vstop možen le z zadnje strani hiše. Ob tem pojasnjuje, da na fasadi ne smejo imeti nobenih smerokazov, "vendar se trudimo in poskušamo biti vedno bolj prepoznavni," je dodal. Ob tem je tudi potožil da prodaja izdelkov ne gre najbolje, saj tudi tisti, ki zaidejo v trgovino, v njej prodajajo kristal Rogaške, slovenske penine, nakit lokalnega ponudnika in slike slovenskih modernih umetnikov,  ne kupijo ničesar, temveč so predvsem obiskovalci, ki si želijo ogledati notranjost hiše, prosto pa lahko pridejo tudi do balkona. V njej imajo tudi prospekte, lahko si preberejo tudi zgodbo o Benečanki. "Takih je največ, takih, ki kupijo, je skoraj nič," je takrtano stanje opisal Senčar. Bil pa je bolj optimističen glede oddaje aprartmajev,  dodal je "da povpraševanje je, ampak od tega ne bo bogatije, sta samo dve sobi, danes je težko, tudi drugi stroški so."

Za zlato sobo je bilo potrebno na noč odšteti 240 evrov, medtem ko je srebrna soba nekoliko cenejša, 160 evrov. Poleti so skoraj polno zasedeni, tudi spomladi je bila zasedenost zadovoljiva. Med gosti je največ tujcev, kjer prednjačijo Avstrijci. "Hiša je nekaj posebnega, zato je tudi višji cenovni razred in temu primerni so tudi gostje," nam je junija lani med drugim povedal.