Vaša knjiga Štorje sz škrinje vsebuje zgodbe, ki so povezane s spomini na vašo nono. Kako in kdaj se je vse skupaj začelo?

Prvo zgodbo o noni z naslovom "Vanca Bomba iz Kopra" sem napisala maja 2021 in jo objavila v socialnem omrežju Facebook v skupini "Koper, kot je bil nekoč – Capodistria, com'era una volta". Dejansko pa se je vse skupaj začelo že dolgo pred tem na povsem drugačnem "omrežju". V 70-ih in 80-ih letih se je družabno življenje odvijalo zunaj, med ljudmi. Otroci smo bili od jutra do večera na ulici, tudi starejši so imeli svoje zbirne točke. 

Nona je pogosto sedela s sosedami v Bošadragi v Kopru tam, kjer se Bazoviška ulica danes izteče na igrišče, nekoč pa je bil tu poraščen travnik z nekaj drevesi. None in mame so klepetale, otroci pa smo se igrali naokoli, včasih pa tudi prisluhnili pogovorom starejših. Ko je nona umrla, so se sosede pogosto spomnile nanjo. Večkrat sem jo posnemala in z njenim načinom govora uprizorila cele predstave, ki so pri sosedah izzvale smeh. Te zgodbe, ki sem jih pripovedovala v noninem narečju, sem tako globoko ponotranjila, da sem jih, štirideset let kasneje začela pisati.

Nona Vanca Bomba - Ivana Baruca, glavni lik knjige Štorje sz škrinje.

Kako so se potem te zgodbe razvijale? 

V zgodbe sem vključila dialog v narečju, sprva med mano in nono, in opisala dogodek, navado, tudi recept. Tako je nastala prva zgodba, potem druga, tretja ... V peti zgodbi sem že predstavila pokojnega poštarja Marjana, ki je noni prinašal pokojnino. Poiskala sem njegove sorodnike, zbrala informacije in fotografije, kar sem nato objavila na spletu. Zgodbe sem združila takrat še v rubriki Štorje sz škrinje, kasneje pa sem že ustvarila svojo istoimensko skupino. Potem sem našla še frizerko Jolando, ki je nono frizirala v 60-ih, 70-ih letih, ko je komaj začela delati. Z mano je delila spomine in nastala je čudovita zgodba o Frizerki Joli. In tako so se zgodbe spremenile v pripovedi o Koprčanih, o takrat delujočih institucijah, o življenju ipd..  Njihova rdeča nit je ostajala Vanca Bomba s hudomušnim pogovorom, ki je kot začimba pogrel bralca.

O čem pripovedujejo vaše zgodbe?

O življenju v povojnem času, osredotočam se predvsem na obdobje od leta 1975 naprej, ko sem se s starši preselila iz Trsta v Koper k noni, očetovi mami. Ko so moji sogovorniki starejši oziroma ko ob pomoči sorodnikov opisujem osebe, ki jih ni več med nami, ob pomoči njihovih sorodnikov vključim v pripoved tudi obdobje otroštva glavnih likov. Gre za nostalgijo – preko besede in slike ljudi ponesem v preteklost. Prikličem jim spomine, včasih tako močno, da se spomnijo tudi vonjev.

Pogled na Kidričevo ulico in stavbo, v kateri je bila Bombonjera, leto 1978. Foto: arhitekt Zdravko Leskovic; vir: Zdenko Bombek iz projekta Obrazi Kopra

Lahko navedete primer?

Recimo, ko sem pisala o bombonjeri v Kidričevi ulici – kateri otrok ni poznal te prodajalne in trgovk Vere Novak in pokojne Zalke Bobek? Vsi smo hodili tja in zagotovo se je vsem v spomin vtisnil vonj po točno tistih sladkih dobrotah. Ali pa ko sem zelo podrobno predstavila pokojnega gospoda Ilmija Alilovskega, ki je na koncu iste ulice ob Taverni prodajal kokice in sladoled? Ali pa, ko sem objavila pripoved o Pionirskem domu – to je bila institucija, ki je do leta 1995 nudila podaljšano varstvo osnovnošolcem, sprva do osmega, nato pa do petega razreda osnovne šole – so se bralci spominjali okusov jedi, ki so jih takrat pripravljale kuharice; to so bili najboljši njoki, pa "šmorn" in tako dalje.

Kako ste izbirali sogovornike za svoje zgodbe?

Spontano. Včasih so namigi prišli tudi s strani bralcev. Povezala sem dialog in temo pripovedi – in zgodba je bila na dlani. Sicer pa pri izbiri sogovornikov ne gledam, kdo je kdo, kakšno je njegovo poreklo, usmeritev, je to znana ali manj znana osebnost. Če gre v kontekst in če sogovornik v vlogo privoli, nastane zgodba. Poglejte, o  župniku dr. Bojanu Ravbarju sem pisala, čeprav sama nisem nikoli hodila v cerkev, ker mi moj oče, komunist in novinar, ni dovolil. Ampak "oče Bojan" je bil srce Kopra, ljudski župnik in je še vedno karizmatičen človek. Tako sem poiskala očeta Bojana, ki bo naslednje leto obeležil okroglih 90 let, in z njim naredila intervju. Ta zgodba je bila med vsemi najbolj brana, ogledalo si jo je čez 32.000 ljudi.

Rekli ste, da je to ena redkih knjig, ki je umetna inteligenca ne more napisati. Zakaj?

Ker ChatGPT ne zna "šrajati" po naše – v istrijanščini.  

V katerem narečju je knjiga napisana?

Vsak kraj v Istri ima svoje izraze za različne stvari. Recimo, vedru pravijo na enem hribu "šeć", na drugem "štenjak". Moja nona se je rodila v Glemu pri Marezigah, potem se je preselila k možu v Planjave pri Pučah, vmes se še nekajkrat selila in pristala v Kopru, zato je bilo njeno narečje bogato tudi z italijanskimi in hrvaškimi besedami.

Ali ste to narečje govorili tudi vi?

Seveda, od malega. Nona je tudi z mano govorila v narečju, zato ga še danes poznam. Ga pa ne zapisujem v strokovni obliki, kot to počnejo dialektologi. Zato je dialog morda lažje berljiv. Če je nona rekla "pupa za preu" (v redu dekle, dekle na mestu), jaz napišem prav tako, torej – pupa za preu. Ali pa npr. "nećon" (nočem) – nećon. Časopisu je nona rekla "đurnal", slišal se je đ, pri zapisu pa sem uporabila "djurnal".  

Danila Kodarin, nekdanja kuharica v Pionirskem domu, ki še vedno odlično kuha in govori v istrskem narečju, da jo je "gušt" tudi poslušati.

Je ta jezik še živ ali je že izginil?

Ni izginil. Ko sem obiskovala sogovornike po vaseh, sem se z njimi pogovarjala kar lepo po domače. Recimo v Borštu sem bila na obisku pri gospe Danili Kodarin, ki je bila kuharica v Pionirskem domu, in sva skupaj z njenima soprogom in sinom govorili kar v narečju. Prav uživala sem. Tudi zato je prav, da poskrbimo, da se ta kulturna in jezikovna dediščina ohrani. Da bodo naši otroci znali povedati o svojih koreninah, tudi v narečju. Chat GPT jim te pristnosti ne more ponuditi.

Kaj vam osebno pomeni ta knjiga?

Dva sinova imam, drevo še posadim, pa sem opravila svoje v tem življenju. Šalo na stran – veliko mi pomeni. Kljub temu, da razne statistike kažejo, da danes vse več ljudi bere spletne vsebine, tudi knjige v digitalni obliki. A knjiga je knjiga. Ne zamenja je noben vonj, nobena spletna stran, noben digitalni šum obračanja listov. To, kar je na spletu, lahko danes, jutri izgine, knjiga pa bo za vedno ostala v rokah bralca.

Ali že pišete nove zgodbe?

Ja, že nadaljujem. To me je tako prevzelo – prvič zato, ker spoznavam ljudi, med njimi tudi sogovornike, ki so osebno poznali mojo nono. Drugič zato, ker se lahko še z marsikom pogovarjam v narečju, tretjič zato, ker se s tem polni tudi moj arhiv, ki ga z dovoljenjem lastnikov delim z bralci. Hvaležna sem za zaupanje, ki sem ga deležna. Tega pa ne pridobiš kar tako, temveč moraš tudi sam pristopiti s čistim srcem in iskreno namero. Zato se prisrčno zahvaljujem vsem, ki so že, in tistim, ki še bodo vstopili v moje Štorje sz škrinje.

Knjigo Štorje sz škrinje lahko po znižani prednaročniški ceni naročite le še do srede, 17. 12. 2025 prek spletne strani: https://www.libris.si/p2-2442309/storje-sz-skrinje-prednarocilo) ali osebno v knjigarni Libris v Kopru. 

Dogodek "Ta veseli dan" - predstavitev knjige Štorje sz škrinje bo v Gledališču Koper v četrtek, 18. 12. 2025, ob 18. uri.  Vabljene ste vse generacije. Za vstop boste potrebovali brezplačno vstopnico, ki jo lahko prevzamete na blagajni gledališča od ponedeljka do petka med 10.00 in 12.00 in na dan predstavitve od 16.00 dalje.