Pomembno vlogo pri razvoju zakonske zveze je imela tudi Cerkev. Med 12. in 13. stoletjem je začela vse natančneje določati, kdo se lahko poroči in pod kakšnimi pogoji. Prepovedala je poroke med bližnjimi sorodniki ter določila pravila, ki so jih morali pari upoštevati pred sklenitvijo zakonske zveze. V tem obdobju je poroka postopoma postala cerkveni zakrament, poročni obred pa je vodil duhovnik.

V 16. stoletju, v času protestantske reformacije, so reformatorji poskušali omejiti vpliv Cerkve na zakonsko zvezo in več pristojnosti prenesti na državo. Kljub temu se položaj žensk ni bistveno spremenil. Po poroki so bile še vedno pravno in ekonomsko podrejene možu, njihovo premoženje pa je praviloma prešlo v njegove roke.

Prave spremembe so se začele v 18. stoletju. Pod vplivom razsvetljenstva, pozneje pa še romantike, se je vse bolj uveljavljalo prepričanje, da bi si morali ljudje življenjskega partnerja izbrati sami in da bi moral zakon temeljiti na ljubezni, ne le na družinskih ali ekonomskih interesih. Dogovorjene poroke sicer niso povsem izginile, vendar niso bile več edina možnost. Starši niso več tako pogosto odločali o tem, s kom se bodo poročili njihovi otroci, zato se je razvilo dvorjenje – obdobje, ko sta se bodoča zakonca spoznavala, preživljala čas skupaj in ugotavljala, ali med njima obstaja medsebojna naklonjenost.

V 19. stoletju je romantična ljubezen postala ena osrednjih tem književnosti in umetnosti. Ljubezenska pisma so postala pomemben način izražanja čustev, njihov razmah pa sta omogočila vse večja pismenost in zanesljivejša pošta. Izšli so celo priročniki za pisanje ljubezenskih pisem, mnogi pa so svoja čustva izražali tudi z verzi priljubljenih pesnikov. 

Romantična ljubezen se ni odražala le v književnosti, ampak tudi v vsakdanjem življenju. Sredi 19. stoletja je Američanka Esther Howland začela izdelovati prve komercialne valentinove voščilnice v Združenih državah Amerike. Zaradi velikega povpraševanja je iz njihove proizvodnje ustvarila uspešno podjetje. Ljubezen je tako postala tudi uspešna poslovna priložnost, piše National Women's History Museum.

Čeprav se je pogled na ljubezen in izbiro partnerja spreminjal, je bil položaj žensk v 19. stoletju še vedno precej omejen. Premoženje in zaslužek sta praviloma pripadala možu, zato so bile ženske od njega finančno odvisne. Šele v drugi polovici 19. stoletja so zakonske spremembe ženskam postopoma omogočile, da so lahko obdržale svoje premoženje in zaslužek.

V 20. stoletju se je pogled na partnerstvo znova močno spremenil. Razmah avtomobilov je ljudem omogočil, da so partnerje spoznavali tudi zunaj svojega domačega kraja, zato so zmenki postali običajen način iskanja življenjskega sopotnika. Po drugi svetovni vojni se je uveljavil ideal gospodinje, od katere se je pričakovalo, da bo skrbela za dom, moža in otroke, medtem ko bo mož skrbel za družinski proračun. Takšen pogled na vlogo žensk pa se je začel spreminjati že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja.

Vedno več žensk se je zaposlovalo, partnerja pa sta postajala vse bolj enakopravna. Poroka ni bila več edina ali samoumevna življenjska pot. Ljudje so se začeli poročati pozneje ali pa se za zakon sploh niso odločili. Hkrati so številne države postopoma odpravljale omejitve glede tega, kdo lahko sklene zakonsko zvezo, partnerstvo pa je vse bolj temeljilo na svobodni izbiri, medsebojni ljubezni in enakopravnosti.

Danes je ljubezen še vedno eden glavnih razlogov za partnersko zvezo, vendar poroka za mnoge ni več nujna življenjska odločitev. Vedno več parov živi skupaj, ne da bi se poročili, vse več ljudi pa se zavestno odloči za samsko življenje. Sodobni partnerski odnosi temeljijo predvsem na medsebojni enakopravnosti, čustveni povezanosti in svobodni izbiri, ne več na ekonomskih ali družinskih interesih.