Leta 1863, štiri leta po bitki pri Solferinu ter leto dni po objavi knjige Henryja Dunanta Spomin na Solferino, je zasebni odbor, ki so ga sestavljali general Guillaume-Henri Dufour, Gustave Moyner, zdravnika Theodore Maunoir in Louis Appia ter sam Henry Dunant, v Ženevi organiziral konferenco, na katero je prišlo 31 delegatov iz 16 držav.

Na konferenci so sprejeli predlog, da morajo imeti rešilci, bolnišnice, zdravniki in tisti, ki nudijo pomoč ranjencem, status nevtralnosti ter da morajo biti označeni z rdečim križem na beli podlagi. To naj bi preprečilo napade nanje. Obenem so na konferenci priporočili ustanovitev nacionalnih društev za pomoč in prosili vlade sodelujočih držav, naj jim zagotovijo varstvo in podporo.

Sprejetje teh načel je pomenilo začetek Rdečega križa, ki je v 150 letih s svojim humanitarnim delovanjem in pomočjo prerasel v največjo svetovno humanitarno organizacijo. Del velike družine danes 188-članskega gibanja Rdečega križa in Rdečega polmeseca je tudi slovenska organizacija, ki je z dejavnostjo začela leta 1866. Združuje 56 območnih združenj in 890 krajevnih odborov Rdečega križa.

Prostovoljci in zaposleni v Rdečem križu Slovenije izvajajo javna pooblastila na področju krvodajalstva in prve pomoči, pripravljeni so tudi na ukrepanje v primerih naravnih nesreč in iskanja pogrešanih. V zadnjih letih pa večina aktivnosti poteka na področju socialno-humanitarnega programa. Več kot 150.000 upravičencem vsako leto razdelijo več kot milijon paketov z najnujnejšimi prehrambnimi artikli, najmlajše iz socialno ogroženih družin pa vsako leto peljejo na morje.

Humanitarno poslanstvo Rdečega križa temelji na načelih humanosti, nepristranskosti, nevtralnosti, neodvisnosti, prostovoljnosti, enotnosti in univerzalnosti, so še zapisali v Rdečem križu Slovenije.