Čeprav grozljivke sprožajo neprijetna čustva, kot so strah, napetost in gnus, so med gledalci izjemno priljubljene. Podobno kot resnična nevarnost tudi grozljiv film aktivira simpatični živčni sistem, kar pomeni pospešen srčni utrip, večjo budnost in plitvejše dihanje. Ljudje, ki takšen telesni odziv doživljajo kot vznemirljiv in prijeten, v grozljivkah pogosto uživajo.

Z nevrobiološkega vidika strašljivi prizori močno aktivirajo sprednji cingularni girus, talamus in vidna področja možganov, ki sodelujejo pri uravnavanju čustev in tesnobe. Ob zaznavi grožnje se aktivira tudi amigdala, center za predelavo strahu. Znanstveniki so ugotovili, da se pri gledanju grozljivk pojavi zelo podoben mehanizem, intenzivnost doživetja pa je povezana s stopnjo njene aktivacije.

Strah je naravni evolucijski obrambni mehanizem, ki človeka varuje pred nevarnostjo. Ko se sproži, se v telesu aktivirajo mehanizmi za boj ali beg, pospešita se dihanje in srčni utrip, telo pa se pripravi na hitro reakcijo. Hkrati pa v možganih delujejo tudi sistemi za ugodje, ki se aktivirajo ob prijetnih izkušnjah. Čeprav se zdi uživanje v občutku, ki posnema nevarnost, nelogično, grozljivke kljub temu množično privabljajo gledalce.

Nevroznanstvenik Lauri Nummenmaa pojasnjuje, da pri gledanju grozljivk v možganih prihaja do stalnega nihanja med zaznavanjem grožnje in občutkom ugodja. Med strašljivimi prizori se aktivirajo refleksi za boj ali beg, pomemben del užitka pa nastopi ob trenutku olajšanja, ko napetost popusti. Takrat se v možganih sprožijo centri za nagrajevanje, adrenalin pa v telesu ostane še nekaj časa, kar pri mnogih povzroči željo po ponovnem doživetju vznemirjenja, piše The Scientist.

Gledanje grozljivk se odraža tudi v telesnih in psiholoških odzivih. Ljudje lahko drgetajo, zakrivajo oči, se zdrznejo, kričijo ali občutijo slabost. Pogosta so tudi nihanja srčnega utripa, v redkih primerih celo omedlevica. Na duševni ravni se lahko pojavijo tesnoba, motnje spanja in močna čustvena vznemirjenost.

Znanstveniki so razvili več teorij, zakaj nekateri ljudje strah celo zavestno iščejo. Po evolucijski teoriji nas določeni dražljaji, kot so pajki ali plenilci, še vedno prestrašijo zaradi podedovanih obrambnih mehanizmov. Po teoriji prenosa vzburjenja pa užitek nastane takrat, ko se napetost ob razrešitvi nevarnosti spremeni v evforijo.

Pomembno vlogo imajo tudi osebnostne lastnosti. Ljudje, ki so bolj nagnjeni k iskanjuč vznemirjenja, v grozljivkah pogosteje uživajo, saj iščejo močne dražljaje in intenzivne občutke. Na odnos do grozljivk vplivata tudi empatija in radovednost, posebej tako imenovana morbidna radovednost, povezana s smrtjo in neprijetnimi dogodki.

Po hipotezi benignega mazohizma ljudje z grozljivkami nezavedno vadijo soočanje z negativnimi čustvi, kot so strah, obup ali izguba. Gre za nekakšno čustveno pripravo na resnične življenjske situacije, v katerih se lahko pojavijo podobni občutki.

Dolgo so obstajali stereotipi, da so oboževalci grozljivk hladni, brezčutni ali celo sadistični. Nova raziskava, objavljena v reviji Journal of Media Psychology, pa kaže povsem drugačno sliko. Ugotovili so, da med ljubitelji in neljubitelji groze ni razlik v stopnji empatije ali brezčutnosti, v nekaterih primerih pa so imeli ljubitelji celo višjo raven kognitivne empatije.

V eni od raziskav so udeleženci odločali, ali bodo del denarne nagrade podarili drugi osebi. Rezultati so pokazali, da ljubitelji grozljivk niso nič bolj sebični od drugih, saj so darovali enako pogosto kot tisti, ki grozljivk ne gledajo.

Raziskovalci poudarjajo, da posploševanje celotnega žanra ni upravičeno. Grozljivke niso le nasilje, kri in strah, temveč pogosto poudarjajo tudi pogum, ljubezen, žrtvovanje in vrednost življenja. Gre za kompleksno umetniško zvrst z zelo raznolikimi temami in sporočili.

Čeprav je na spletu zelo razširjen mit, da so ljudje, ki po grozljivkah mirno zaspijo, celo psihopati, psihologi poudarjajo, da to ne drži. Med uživanjem v grozljivkah in psihopatijo ni neposredne povezave. Gre predvsem za dobro čustveno regulacijo, večjo odpornost in nižjo odzivnost na strah, kar so lastnosti, ki jih imajo tudi povsem zdravi posamezniki.