Kot poroča Jutarnji.hr. se večina potrošnikov sploh ne zaveda, da gre za sistemsko urejeno prakso, ki temelji na pravilih EU: država izvora se lahko navede glede na to, kje je bil izdelek nazadnje predelan, ne pa, kje je bil dejansko proizveden.

To pomeni, da lahko podjetje kupi že šivano torbico iz Kitajske, ji nato v Italiji ali na Hrvaškem zgolj prišije zadrgo ali doda manjši detajl, in že ima pravico, da jo trži kot evropski izdelek. Takšna praksa se pogosto uporablja tudi pri luksuznih blagovnih znamkah.

Posledično postaja oznaka o izvoru vse manj zanesljiv podatek – pogosto služi le kot orodje za višjo ceno in ustvarjanje vtisa kakovosti, potrošnikom pa daje lažen občutek, da za svoj denar res dobijo evropski izdelek.