Ustvarjeno z umetno inteligenco/simbolična fotografija

"Skoraj vsak znanstvenik ali jamar, ki se ukvarja z raziskovanjem jam in krasa, si želi vsaj enkrat v življenju priti v Slovenijo, zlasti v Postojno," je povedala raziskovalka Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU in nekdanja predsednica Mednarodne speleološke zveze (UIS) Nadja Zupan Hajna.

Slovenija namreč velja za eno od zibelk krasoslovja. Kras predstavlja približno polovico njenega površja, v jamskem registru pa je evidentiranih že okoli 16.400 jam. Med najbolj prepoznavnimi sta Postojnska jama, ki ima posebno mesto v zgodovini raziskovanja slovenskega podzemlja, in Škocjanske jame, pri katerih letos mineva 40 let od vpisa na Unescov seznam svetovne dediščine.

Poznavanje jam in krasa se je od začetkov njunega znanstvenega raziskovanja v Sloveniji močno poglobilo. "Slovenija je pri njihovem poznavanju in varovanju lahko zgled drugim državam po svetu," je poudarila Zupan Hajna. "V nekaterih namreč sploh ne vedo, da imajo kras, ali pa se ne zavedajo kraških virov, ki jih imajo," je dodala.

Prav zato v prvem mednarodnem dnevu vidi priložnost, da se pomen kraškega okolja približa širši javnosti. "Upam, da se bo čim več ljudi zavedalo, da živijo na krasu in da bodo to znali ceniti," je dejala.

Slovenija z dolgo tradicijo raziskovanja v svetovnem vrhu

Poseben položaj Slovenije na mednarodnem področju raziskovanja jam in krasa po njenih besedah izhaja predvsem iz več kot 200 let dolge raziskovalne tradicije. Kraške pojave je že v 17. stoletju opisoval Janez Vajkard Valvasor, v 18. in 19. stoletju pa se je njihovo raziskovanje začelo razvijati v znanstvene discipline.

"Lahko bi rekli, da se je prav pri nas začelo razvijati krasoslovje, ki celostno preučuje kras in kraške pojave," je poudarila. Slovenija zato velja tudi za deželo klasičnega krasa. Na območju planote Kras so namreč že zgodaj sistematično preučevali značilne kraške pojave, njeno ime pa se je prek nemške različice Karst uveljavilo tudi v mednarodni strokovni terminologiji.

V Sloveniji sta se zgodaj razvili tudi speleologija, znanstvena veda o jamah, in biospeleologija, ki preučuje življenje v podzemlju. Pomemben mejnik v razvoju biospeleologije je bilo leto 1831, ko je Luka Čeč v Postojnski jami odkril jamskega hrošča drobnovratnika. Ferdinand Schmidt ga je leto pozneje znanstveno opisal kot novo vrsto, odkritje pa je pomembno spodbudilo raziskovanje jamskega živalstva.

Dolga raziskovalna tradicija je Sloveniji zagotovila pomembno mesto tudi v Mednarodni speleološki zvezi (UIS). Ta je bila ustanovljena leta 1965 med četrtim mednarodnim speleološkim kongresom v Sloveniji, od leta 2002 pa ima stalni sedež na Inštitutu za raziskovanje krasa ZRC SAZU v Postojni. Zupan Hajna jo je med letoma 2022 in 2025 vodila kot prva ženska.

Od slovenske pobude do praznovanja prvega mednarodnega dne jam in krasa

Med predsedovanjem zvezi si je Zupan Hajna za enega glavnih ciljev zadala razglasitev mednarodnega dneva jam in krasa na ravni Unesca. "Odločena sem bila, da to idejo uspešno izpeljemo," je povedala.

Zamisel je začela nastajati že leta 2021, ko je UIS razglasila mednarodno leto jam in krasa, s katerim je želela povečati prepoznavnost kraškega sveta ter opozoriti na pomen njegovega raziskovanja in varovanja.

Septembra istega leta so jame in kras prvič uradno predstavili tudi pri Unescu. "Predstavili smo njihove lepote, posebne procese, naravne vire, predvsem vodo, ter edinstvene podzemne ekosisteme, nenazadnje tudi njihovo kulturno vrednost," je pojasnila geologinja in krasoslovka.

Zupan Hajna je nato v okviru UIS vodila pripravo predloga in strokovnih utemeljitev ter pridobivanje široke mednarodne podpore. Pobudo je pozneje formalno prevzela Slovenija in jo v sodelovanju s Slovensko nacionalno komisijo za Unesco, pristojnim ministrstvom ter stalno slovensko delegacijo pri Unescu v Parizu vodila skozi postopke do razglasitve na Generalni konferenci Unesca leta 2025.

Mednarodni dan jam in krasa bomo odslej praznovali vsako leto 13. septembra, prvo svetovno obeležitev pa te dni v Postojni gosti prav Slovenija.

Kras kot pomemben vir pitne vode potrebuje posebno varstvo

Eden glavnih namenov novega mednarodnega dne je po besedah Zupan Hajne ozaveščanje o pomenu krasa in njegovi povezanosti z vsakdanjim življenjem. Čeprav je kras zelo razširjen tako po svetu kot v Sloveniji, širša javnost njegovega delovanja ne pozna vedno dobro. "Še vedno se zgodi, da vsi ljudje ne vedo, kaj pomeni živeti na krasu," je dejala. Mednarodni dan zato vidi kot priložnost, da se ljudi vsako leto znova opozori na pomen kraških pojavov, predvsem pa na to, kako kras sploh deluje.

Razumevanje njegovega delovanja je pomembno denimo zaradi pitne vode. "Kraški vodonosniki so danes vir vode za okoli milijardo ljudi, v podzemlju pa so še velike neizkoriščene zaloge. Ker je to potencialni vir za prihodnost, je zelo pomembno, da te naravne vire res zaščitimo in da se ljudje zavedajo, kaj počnejo na površju nad kraškimi podzemnimi vodami," je opozorila.

Kraški vodonosniki so zaradi razpok in kanalov, po katerih teče voda, še posebej občutljivi na onesnaženje. "Onesnaževala, ki s površja prodrejo v kras, se lahko po odprtih razpokah in kanalih hitro razširijo vse do kraških izvirov, ne da bi se voda v podzemlju vmes prečistila," je pojasnila. "Tako si lahko sami onesnažimo oz. uničimo vir pitne vode," je dodala.

Med največjimi nevarnostmi za kraško podzemlje je Zupan Hajna izpostavila neprečiščene odpadne vode, pesticide in gnojila, neustrezno odlaganje odpadkov ter izlitja nevarnih snovi. Kot nazoren primer posledic takšnega ravnanja je navedla izvir Krupe v Beli krajini, ki so ga močno onesnažili industrijski odpadki, odloženi v njegovem kraškem zaledju.

Onesnaženje pa ne ogroža samo kraških vodnih virov, temveč tudi občutljive podzemne ekosisteme. "Jamske živali so prilagojene na zelo stabilne življenjske razmere, zato imajo lahko zanje posledice že manjše spremembe okolja. Tudi povečan dotok hranil s površja lahko poruši ravnovesje v jami, saj omogoči površinskim vrstam, da prodrejo globlje v podzemlje in začnejo izrivati tamkajšnje specializirane vrste," je dejala.

Jame so v Sloveniji zaščitene z zakonom o varstvu podzemnih jam, varovanje kraškega okolja pa ureja tudi zakon o ohranjanju narave. Po besedah Zupan Hajne pa sami predpisi niso dovolj, če se varstvo ne izvaja tudi v praksi. Zato je ključno predvsem ozaveščanje ljudi, ki živijo na kraških območjih. "Lokalni prebivalci so lahko najboljši varuhi okolja, če se zavedajo njegove vrednosti," je poudarila.

Jame so geološki arhivi preteklosti

Kras raziskovalcem ne razkriva le tega, kaj se z okoljem dogaja danes. Zaradi razmeroma stabilnih razmer so jame tudi izjemni arhivi preteklosti, v katerih se lahko skozi zelo dolga obdobja ohranijo sledi nekdanjega podnebja, okolja in življenja. "Ko gremo v jamo, lahko vidimo, kaj se je dogajalo milijone let nazaj," je poudarila.

"V jamskih sedimentih in kapnikih imamo na primer zapisano, kakšne so bile nekoč temperature, kakšne vremenske spremembe so se dogajale in kako so se spreminjale živalske vrste," je pojasnila Zupan Hajna, ki se raziskovalno ukvarja prav s preučevanjem takšnih zapisov. "Iz teh zapisov se lahko marsikaj naučimo in celo predvidevamo, kaj se bo zgodilo v prihodnosti," je poudarila.

Jamski sedimenti se odlagajo v plasteh, ki raziskovalcem omogočajo vpogled v različna obdobja razvoja krasa. Ob poplavah denimo voda odloži naplavine, med njimi pa lahko nastajajo plasti sige – mineralne usedline, iz katere nastajajo tudi kapniki.

Še posebej dobro dokumentiran primer takšnega naravnega arhiva je Račiška pečina, kjer sedimentni profil hrani zapis, ki sega približno 3,4 milijona let v preteklost. V sedimentih te jame so našli tudi ostanke nekdanjih živali, med drugim malih sesalcev, polžev in jamskih medvedov.

Nove metode spremenile razumevanje starosti jam

Napredek pri metodah datiranja sige in drugih jamskih sedimentov je v zadnjih desetletjih močno spremenil predstave o starosti jam. "Ko sem pred 38 leti prišla na inštitut, se je mislilo, da so jame nastale nekje okoli zadnje ledene dobe in da so najstarejše stare morda do 500.000 let," je povedala Zupan Hajna.

Natančnejše določanje starosti materiala, ki se je odložil v jamah, je pokazalo, da so nekatere jamske zapolnitve stare več milijonov let. To pomeni, da je moral jamski prostor, v katerem so se odložile, obstajati že takrat oziroma še prej.

Nova spoznanja so spremenila tudi razumevanje razvoja kraškega površja. Deževnica, ki pronica skozi tla, raztaplja apnenec in tako površje postopoma znižuje. Po besedah Zupan Hajne se v Sloveniji v milijonu let raztopi približno 20 do 30 metrov kraškega površja. Jame, ki so danes globoko pod zemljo, se lahko zato skozi milijone let znajdejo na površju.

"Nad Veliko goro v Postojnski jami je najtanjši del stropa debel le nekaj več kot 30 metrov. To pomeni, da bo lahko čez približno milijon let del Postojnske jame že gledal na površje," je ponazorila.

Takšne ostanke nekdanjih podzemnih jam imenujemo brezstrope jame. Da je bilo neko območje na današnjem površju nekoč res del jame, lahko med drugim dokazujejo ohranjeni kapniki in jamski sedimenti. "Kapnik ne more zrasti, če od nekod ne kaplja voda," je pojasnila.

Vključevanje časovne razsežnosti je po njenih besedah pomembno spremenilo tudi razumevanje krasa kot celote. Jam danes ne obravnavajo več kot ločene in izolirane objekte, temveč kot del nenehno spreminjajočega se kraškega sistema, v katerem so tesno povezani površje, podzemlje, voda in živi svet.