Konferenco je med 1. in 3. septembrom ob 25-letnici pripravil Oddelek za antropologijo in kulturne študije Fakultete za humanistične študije UP v sodelovanju z UP knjižnico. Organizirali so jo Katja Hrobat Virloget, Marko Galič in Martina Tonet.

Ko tisti, ki vedo, molčijo

Posebno pozornost je pritegnil staroselski pogled na tišino. Maorska raziskovalka Tracey McIntosh z Univerze v Aucklandu je spregovorila o tišini kot obliki nasilja, represije in ravnodušnosti ter opozorila na njeno nasilnost takrat, ko ljudje, ki vedo za krivice, o njih molčijo.

Udeleženci so tišino obravnavali tudi kot način preživetja in zaščite pred bolečino. Govorili so o zamolčanih povojnih pobojih in medgeneracijskih posledicah neizgovorjenih travm. Kathrin Pabst iz Norveške je opozorila, da lahko neizgovorjeno znotraj družin pušča težke psihične posledice skozi več generacij.

Psihoanalitik Pavel Fonda je izpostavil tudi drugačen vidik – da je tišina včasih potrebna, saj mora dozoreti primeren čas za govor.

Ena glavnih govork, Michèle Baussant iz Francije, je med drugim opozorila, da lahko priznanje preteklih krivic pride prepozno oziroma ostane zgolj politična gesta, medtem ko se neenakost in diskriminacija nadaljujeta.

Konferenco so začeli z obravnavo konfliktnih in travmatičnih spominov obmejnega prostora ter projekcijo projektnega filma Sence tišine režiserjev Jureta Krefta in Darka Sintiča.

Dogodek je potekal v okviru projektov Etnografija tišin(e), Re4Healing ter programske skupine Dediščina kot predmet in odsev družbenih procesov.