Mirko Zajić je v svoji prvi tekmovalni sezoni postal državni prvak v kategoriji S2, ob tem pa se večkrat enakovredno kosal tudi z najboljšimi v elitni kategoriji S1. Dosežek, ki ima težo prav zaradi okoliščin, v katerih je nastal. "Vesel sem, zelo ponosen. To je bilo moje prvo leto in osvojiti naslov državnega prvaka mi res ogromno pomeni," pove. Še toliko bolj zato, ker za njegovim rezultatom ni stala močna finančna podpora. "Trenutno vse financiramo sami. Zaradi tega sem še toliko bolj zagrizen in se še bolj trudim."

Supermoto je šport, ki ne dopušča improvizacije. Zahteva fizično pripravljenost, tehnično znanje in nenehno prilagajanje. A ob vsem tem je tudi finančno zelo zahteven. Zajić se tega zaveda in prav zato poudarja, da talent sam po sebi ne zadostuje. Potrebna je odločitev, da se stvari lotiš dolgoročno in dodaja, da so ga prav omejeni pogoji prisilili v večjo zbranost in disciplino.

Pot poguma

Kot odgovor na realnost motošporta je nastal tudi zavod Pot poguma, s katerim želi svojo športno pot postaviti na bolj stabilne temelje. "To sem naredil zato, ker bi rad pokazal ljudem, da sem mlad, talentiran in da tudi s slabšo opremo lahko pokažem, kaj znam," pojasnjuje. Zavod vidi kot prostor povezovanja z ljudmi in podjetji, ki razumejo, da podpora športniku ni zgolj strošek, ampak partnerstvo. "Če bi dobil več financ, bi lahko svojo pot in tudi znanje dvignil na višji nivo."

Na vprašanje, ali je brez velikih sredstev sploh mogoče uspeti, odgovarja brez romantiziranja. "Če si res zaljubljen v to, kar delaš, boš šel z glavo skozi zid. Potrebuješ tudi srečo, to je jasno. Ampak če ne bi videl rezultatov, bi verjetno že obupal." Prav rezultati pa so tisti, ki mu danes dajejo zagon za naprej.

Največji izziv na poti iz S2 proti stalnim stopničkam v S1 vidi predvsem v izkušnjah. Prvo leto je pomenilo učenje novih prog, pogojev in ritma tekmovanj. "Bil sem prvič na pistah in nisem imel vedno nove opreme. Ko si prvič na progi, ne moreš voziti tako kot nekdo, ki jo pozna," razloži. V prihodnost zato gleda samozavestno. Ne z velikimi besedami, ampak z jasnim prepričanjem, da je pot, na katero je stopil, prava.