Pred sedemdesetimi leti so sedli v šolske klopi učiteljišča v Portorožu, danes pa jih še vedno druži prijateljstvo, ki ga niso prekinila niti desetletja niti življenjske poti po različnih koncih Slovenije. Nekdanji sošolci generacije učiteljišča, ki je maturo opravila leta 1956, so se tudi letos srečali na tradicionalnem druženju in obudili spomine na čas, ko sta bila Koper in Portorož še povsem drugačna kot danes.
NEKDANJI DIJAKI KOPRSKEGA UČITELJIŠČA: Nerazdružljivi tudi sedemdeset let po maturi (FOTO)
Koper

"Vsi smo že devetdesetletniki," pripoveduje Laura Štemberger, ena od nekdanjih dijakinj in dolgoletna učiteljica, ki se še danes z veseljem udeležuje vsakoletnih srečanj. V razredu je bilo nekoč 28 dijakov, med njimi osem fantov in dvajset deklet. Danes jih je živih še trinajst, letošnjega srečanja pa se jih je udeležilo enajst.
Generacija je šolanje začela leta 1951 v Portorožu, kjer je učiteljišče delovalo v Vili Mariji. Dve leti kasneje so šolo preselili v Koper, saj je Portorož takrat začel dobivati podobo turističnega mesta. "Če bi ljudje iz tistega časa danes prišli v Koper, bi se izgubili. Tako zelo se je mesto spremenilo," se spominja sogovornica.
Posebnost njihove generacije je bila tudi ta, da so bili prva generacija s petletnim programom učiteljišča. "Bili smo nekakšni poskusni zajčki," v šali pravi Štemberger. Šola je bila namenjena izobraževanju bodočih učiteljev, številni pa so pozneje nadaljevali še študij na pedagoški akademiji.
Mnogi so po končanem šolanju službovali po različnih krajih, pogosto po razporeditvi države. "Takrat so nas pošiljali z dekretom. Nekateri so šli na Štajersko, drugi na Dolenjsko," pripoveduje nekdanja učiteljica, ki je sama poučevala v Jelšanah, na Velikem Brdu, v Prestranku in pozneje v Kopru. Večino svoje kariere je posvetila poučevanju najmlajših otrok. "Trideset let sem učila prvi razred in iz prvega razreda sem šla tudi v pokoj," pravi.
Kljub težkim časom po vojni in skromnim razmeram je njihova generacija ostala tesno povezana. Po desetletnici in dvajsetletnici mature so se začeli srečevati redno, od leta 1976 pa se dobijo vsako leto. "Postali smo ena družina. Res se družimo kot bratje in sestre," poudarja Štemberger.
Prav občutek povezanosti in skupnih izkušenj je tisto, kar jih še danes združuje. "Mi smo generacija, ki je prestala veliko težkega in veliko lepega. Iskali smo se v poklicih in v preživetju," razmišlja sogovornica. Ob vsakem srečanju se spomnijo tudi sošolcev, ki jih ni več med njimi, in obenem ohranjajo živ spomin na obdobje, v katerem so se izobraževali in delovali.
