Ribiči opozarjajo na vse bolj pogosto prisotnost plastičnih folij, ki jih kmetje uporabljajo za prekrivanje obrečnih polj z namenom povečanja pridelka. Pri pobiranju pridelka pa precejšen del folije ostane na poljih, od koder jo veter raznaša po okolici. To dokazuje tudi količina folije, ki so jo našli na bregovih Rižane v sobotni akciji. 

"Vedno več je te folije. Novodobne kmete verjetno ne briga, kaj bo z zemljo čez leta. To ostane v naravi, mi smo to pobirali na obrežju, kamor jo je nanesel veter," je pojasnil Miha Bertok iz Ribiške družine Koper, ki obenem opozarja, da kmetje ostanke folije pred ponovno zasaditvijo pogosto enostavno sfrezajo, zaradi česar se koščki plastike pomešajo z rodovitno zemljo in v njej tudi ostanejo. Onesnaževanje kmetijskih zemljišč z mikroplastiko je še posebej problematično zato, ker plastika ne konča le v reki Rižani, temveč pristane tudi na naših krožnikih. 

Kultura odnosa do narave ostaja velik problem

Ribiči ugotavljajo, da se odpadki še vedno pojavljajo na istih lokacijah – tam, kjer se zbirajo ljudje ob vodi in kjer se druži mladina. "Ljudem enostavno ni jasno, da morajo odnesti, kar prinesejo v naravo. Pustijo smeti za sabo, enostavno vržejo vrečke v naravo. To so ljudje, ki ostajajo primitivni kljub vsem opozorilom in nimajo kulture in odnosa do narave," meni Bertok in dodaja:  "Žalostno je, da moramo leta 2024 opozarjati na to. Kultura je zelo nizka in nekaterim še vedno ni jasno, da se plastike in pločevink ne meče v naravo."

Med odpadki, ki jih najdejo ob reki, je tudi gradbeni material. "Ploščice, odpadni beton, ostanki renoviranja in med njimi razna embalaža ..." našteva Bertok. "Določenih stvari sploh ne moremo pobrati in se potem tam nabirajo." 

"Saj bo reka odnesla" – pogubna miselnost

"Predstavljajte si, da nekdo to naredi v Strunjanu, da pride s prikolico in to vsuje na plaži ... malo betona, malo ploščic ... tam tega seveda ne bo naredil; gre tja, kjer ga nihče ne vidi. "Saj bo reka odnesla ..." si verjetno ob tem govori. Gre za miselnost, da je reka nekakšen naravni odtok, ki bo odnesel vse, kar vanjo odvržemo – miselnost, ki je v popolnem nasprotju z dejanskim pomenom Rižane," poudarja Bertok.

"Najbolj preseneča tak odnos ljudi do Rižane na našem istrskem območju, kjer ni veliko vode. Nerazumljivo je, da se takšna redna onesnaževanja in odvozi gradbenega materiala na obrežje Rižane še vedno dogajajo in da se ljudje očitno ne zavedajo, da je Rižana ključni vir pitne vode za slovensko Istro in da s svojim obnašanjem ogrožajo vodo, od katere smo vsi odvisni," je kritičen Bertok, ki obenem opozarja, da so za onesnaževanje Rižane z odpadki odgovorni predvsem domačini iz slovenske Istre, ki poznajo te lokacije, ne pa obiskovalci iz drugih delov Slovenije.  

Ribiči brez pooblastil, država brez nadzora

Ribiči opozarjajo tudi na svojo nemoč – kot prostovoljci in ribiški čuvaji nimajo pravne podlage za ukrepanje, ko naletijo na kršitelje. Predlagajo uvedbo državnih rečnih nadzornikov oziroma sistem, primerljiv z Italijo ali Avstrijo, kjer obstajajo posebne policijske enote za okoljske kršitve. Zaskrbljeni so tudi nad neučinkovitostjo države, ki v več kot dvajsetih letih ni vzpostavila pogojev za nadzor.

"Ribiči nimamo nobenega pooblastila. Tudi kot ribiški čuvaj ne morem nič narediti, če naletim na nekoga, ki meče odpadke ob reko ali v reko, kar se mi je tudi sicer že zgodilo," pojasnjuje Bertok. Rešitev vidi v drugačnem nadzoru. "V Italiji imajo posebno policijsko enoto, t. i. Guarda Forestale, ki nadzoruje okoljske zadeve. Naj nekdo poskusi v Italiji ali pa Avstriji metati gradbeni material in prikolico smeti v reko; bo kmalu videl posledice – zaprli ga bojo. Pri nas pa ni glede tega narejeno praktično nič." Bertok je prepričan, da so "visoke besede o zelenem prehodu" premalo in da štejejo zgolj dejanja. "Za okolje delamo neposredno, ko gremo v naravo. Skrb za okolje naj začne vsak pri sebi," zaključuje svoje razmišljanje.