"Minulega 15. septembra smo slavili 75. obletnico vrnitve Primorske k matični domovini. Osrednja proslava dan prej v portoroškem Avditoriju, slavnostna govornica predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič, v prvih vrstah predsednik republike Pahor, bivši Kučan, pol vlade. Simpatičen kulturni program, medtem ko me ni posebej navdušil govor Zupančičeve. Nobene pripombe na zgodovinski sprehod, tudi ne, obratno, s priznanjem Primorcem, njihovemu antifašizmu in doprinosu NOB ter zlasti boju za vrnitev Primorske k takratni Jugoslaviji oziroma k Sloveniji, le manjkalo je nekaj, kar bi sporočalo, da ta praznik ni le praznih primorskih in ostalih Slovencev, ampak vseh, ki živimo v tej državi in zlasti na Primorskem, vseh državljank in državljanov, tudi Italijanov.

Že pogled na oder je takoj razgalil pomanjkljivo poznavanje s strani organizatorja prireditve pravil dvojezičnega prostora ... Državna proslava etc etc ... Kje pa italijanski prevod? Lahko pa pomislim, da je bilo to namerno, kar pa je še huje oziroma da se izloči jezik onega, ki je bil okupiral vso Primorsko in pol Slovenije? Toda, če je temu tako, pomeni, da gojitelji tega jezika, kar italijanska narodna skupnost, avtohtona v tem prostoru, je, niso zaželeni na teh proslavah in sploh pri obeleževanju tega dne.

Pustimo to, da smo bili tudi Italijani v državnem zboru 2005 med predlagatelji novele zakona o praznikih in dela prostih dnevih v RS, ki je pripisala spominu na podpis Pariške mirovne pogodbe med Jugoslavijo in Italijo 1947 leta status državnega praznika, in preberimo nekoliko pozorneje zgodovino NOB na Primorskem. Koliko je bilo na italijanski in tudi slovenski strani regije italijanskih bork in borcev, pa ne samo italijanskih, ki so se bojevali skupaj s Slovenci, roko v roki, za osvoboditev Primorske izpod fašizma in nacizma in tudi za to, da bi, osvobojena, regija vstopila v socialistični tabor oziroma pripadla socialistični Jugoslaviji?! V samem 9. korpusu ali v brigadah Garibaldi, ki so bile najmočnejše partizanske formacije v Furlaniji - Julijski krajini. Ni bilo narodnih ali jezikovnih ločnic v tem skupnem boju.

Pariška mirovna pogodba je Primorsko pač razdelila in njen veči del dodelila Jugoslaviji, skupaj z Istro, Kvarnerjem, Dalmacijo in jadranskimi otoki in to, da so se primorski Slovenci znašli z mejo vmes, ki jih je ločevala, je postala do neke mere narodna drama, za mnoge še danes boleči spomin. Povsem razumljivo. A moramo, ko to zgodovino slavimo, opominjati znova in znova, da narodno mešana ozemlja je težko ločevati tako, da bi bili pripadniki ene in druge etnije tudi prostorsko povezani z matičnim narodom. Enako kot Slovenci, ki so ostali izven meja matične domovine, ni bilo lahko niti Italijanom, ki so doživeli isto usodo v obratnem smislu. Ne pozabimo na eksodus, ki pa res ni bil izlet ali užitni turizem, več kot 200 tisoč duš, ki niso bile nič krive ne za Rapalsko mejo ne za fašizem ne za italijanski napad na Jugoslavijo, in na to, da jih malo ni odšlo. Njihovi potomci tvorimo danes avtohtono italijansko narodno skupnost v Republiki Sloveniji in se imamo za enakopravne članice in člane te skupnosti, ki se lahko kita z eno najboljših ureditev manjšinskih pravic in pravil plodnega sobivanja na svetu. Dajmo se tega držat, spoštovani vrh državnega zbora in države!"