Trump naj bi povsem izgubil živce, potem ko je Netanjahu izrazil namero o novih zračnih napadih na libanonsko prestolnico Bejrut, kar bi lahko v trenutku porušilo občutljiva pogajanja, ki jih Washington vodi z Iranom.

Čeprav je Bela hiša še isti večer skušala umiriti razmere z objavo na uradnem profilu, v kateri je državljane pozvala, naj "zaupajo Trumpu, se sprostijo in počakajo, saj se bo vse dobro končalo", je Trump pozneje potrdil pristnost tega doslej nevidenega verbalnega spora med voditeljema, ki sta konec februarja začela vojno z Iranom.

Analiza: Spor razkriva globlji in nevarnejši problem

V obsežni analizi ameriške revije The Atlantic avtorji opozarjajo, da spor med ključnima zaveznikoma razkriva precej globlji in nevarnejši problem. Po njihovi oceni je jedrski sporazum z Iranom povsem nedosegljiv, Trump pa trenutno težave zgolj pometa pod preprogo, namesto da bi se z njimi neposredno soočil.

Po oceni revije je trenutno premirje zgolj začasno in zelo nestabilno, zato analitiki sklepajo, da je vrnitev odprte vojne s hudimi posledicami v prihodnjih letih praktično neizogibna.

Strategija odlaganja konflikta in strah pred volitvami

Analiza navaja, da želi Trump v tem trenutku za vsako ceno preprečiti vrnitev v obsežnejšo vojno. Visoki predstavnik njegove administracije je za Washington Examiner dejal, da predsednik osebno verjame, da bi bilo resnično spremembo režima v Iranu mogoče doseči le z obsežno vojaško eskalacijo.

To bi po navedbah analize pomenilo bodisi kopensko invazijo z velikimi ameriškimi izgubami bodisi uničujoče napade na iransko infrastrukturo. Teheran bi po pričakovanjih odgovoril z napadi na podobne cilje ameriških zaveznikov v Perzijskem zalivu.

۱-ما امتیازات را نه با گفتگو، بلکه با موشک‌‌ها می‌گیریم، در مذاکره فقط آن‌ها را تفهیم می‌کنیم.

۲- هیچ اعتمادی به تضمین‌ها و حرف‌ها نداریم، فقط رفتارها معیار است. اقدامی پیش از اقدام طرف مقابل انجام نخواهد شد.

۳-پیروز هر توافق، کسی است که از فردای آن بهتر برای جنگ آماده شود.

— محمدباقر قالیباف | MB Ghalibaf (@mb_ghalibaf) May 29, 2026

Zaradi tega v Washingtonu tehtajo, ali bi bili dodatni pritiski sploh vredni takšne cene, pri čemer se opirajo na ocene, da naj bi pragmatične sile znotraj iranskega vodstva danes imele večji vpliv kot v preteklosti.

Sporočilo iz Teherana

S takšnimi ocenami se očitno ne strinja glavni iranski pogajalec Mohammad Bagher Ghalibaf, ki je na družbenem omrežju X zapisal: "Do popuščanja ne pridemo z dialogom, temveč z raketami; pogajanja služijo le temu, da to razumejo. Zmagovalec vsakega sporazuma je tisti, ki je bolje pripravljen na vojno dan po njegovem podpisu."

Iz teh besed The Atlantic sklepa, da Teheran pogajanj sploh ne dojema kot alternativo vojni, temveč zgolj kot eno od njenih faz. Po njihovi oceni Iran nima namena po diplomatski poti predati tistega, česar mu ZDA in njihovi zavezniki niso uspeli odvzeti na bojišču.

JACOBS: You said the war is over. So who won?

MARCO RUBIO: We define victory as destroying their defense industrial base, significantly reducing missile launchers, significantly reducing their stockpile of drones. We achieved all those. I consider that victory.

JACOBS: That's… pic.twitter.com/fq4QYcmHnD

— Aaron Rupar (@atrupar) June 3, 2026

Podobno razmišljajo tudi nekateri zagovorniki ostrejše zunanje politike v Washingtonu. Mark Dubowitz iz Fundacije za obrambo demokracij meni, da Trump trenutno premirje uporablja predvsem za stabilizacijo ameriškega gospodarstva, medtem ko bi se lahko k večjim vojaškim operacijam vrnil že jeseni.

Po analizi The Atlantica je razlog predvsem političen. Trump naj bi želel preprečiti gospodarske pretrese in rast cen goriva pred prihajajočimi ameriškimi kongresnimi volitvami, ki bi zanj lahko imele resne politične posledice.

Mir naj bi bil nedosegljiv

Ker so stališča ZDA in Irana po oceni revije preveč oddaljena za dosego trajnega miru, se razmere po njihovem mnenju razvijajo v smeri zelo omejenega in površinskega dogovora.

Po takšnem scenariju bi ZDA odpravile pomorsko blokado Hormuške ožine, Iran pa bi v zameno omogočil prehod trgovskim ladjam ob finančnem nadomestilu.

Po tej oceni bi vprašanje iranskega jedrskega programa, vključno z usodo zalog visoko obogatenega urana, preložili na prihodnja pogajanja, v uspeh katerih verjame le malokdo.

Primerjava s trgovinsko vojno s Kitajsko

The Atlantic meni, da takšen pristop močno spominja na Trumpovo trgovinsko vojno s Kitajsko leta 2025. Takrat so ZDA uvedle začetne carine proti Pekingu, spor pa se je stopnjeval do odprte gospodarske vojne.

Ko so gospodarske posledice in pomanjkanje blaga postali preveliki, sta Washington in Peking sredi maja dosegla premirje ter odprta vprašanja prenesla v dolgotrajna pogajanja.

Čeprav ključni problemi s Kitajsko nikoli niso bili rešeni, je Trump lahko javno poudarjal dobre odnose s Pekingom in trdil, da sta obe strani pokazali zadržanost. Po oceni revije se podoben scenarij zdaj ponavlja tudi v odnosih z Iranom.

Analitiki menijo, da bo Trump razmere predstavljal kot svojo veliko zmago vse dokler ga Iran neposredno ne poniža s ponovnim zagonom jedrskega programa pred očmi svetovne javnosti.

Izrael ne namerava dovoliti ponovne krepitve Irana

Končni razplet po oceni revije ni odvisen le od Trumpa. Izrael, ki je bil neposreden partner Washingtona v vojni, celoten konflikt vidi kot resen strateški udarec lastni varnosti.

معالي النائب الأول لرئيس مجلس الوزراء ووزير الداخلية يتفقد مبنى الركاب (T1) في مطار الكويت الدولي عقب تعرضه لعدوان إيراني آثم

في إطار المتابعة الميدانية المستمرة قام معالي النائب الأول لرئيس مجلس الوزراء ووزير الداخلية الشيخ فهد يوسف سعود الصباح بجولة تفقدية على مبنى الركاب (T1)… pic.twitter.com/mZgkRDjXDO

— وزارة الداخلية (@Moi_kuw) June 3, 2026

Jeruzalem bi lahko zaradi okoliščin začasno sprejel premirje, vendar po navedbah analize ne namerava dovoliti Iranu, da obnovi svoj raketni program in okrepi svoje zaveznike v regiji.

Izrael prav tako ne želi omejitev pri obračunavanju s Hezbolahom v Libanonu in ne želi zagotavljati, da v prihodnje ne bo ponovno neposredno napadel Irana.

Analitiki The Atlantica zato ocenjujejo, da bi lahko Izrael sprožil preventivni napad, če bi se iranska vojska pod zaščito premirja začela ponovno oboroževati.

Trump naj bi želel rešiti iransko vprašanje, a ga je še zapletel

Ko je Trump začel svoj drugi predsedniški mandat, je bil Iran po oceni revije v najšibkejšem položaju po začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja in pripravljen na velika popuščanja.

Kratka dvanajstdnevna vojna junija 2025 je iranski jedrski program potisnila več let nazaj. Po mnenju The Atlantica bi Trump takrat lahko dosegel trden sporazum ali pa prepustil nadaljnjim gospodarskim pritiskom, da oslabijo ranljivi režim.

Namesto tega sta Trump in Netanjahu ocenila, da lahko iranskemu režimu zadata udarec, od katerega si ne bo nikoli opomogel. Po oceni revije se je ta načrt povsem izjalovil.

Analiza trdi, da je Iran kljub uničeni vojaški opremi danes strateško močnejši kot prej. V Teheranu naj bi spoznali, da lahko z nadzorom nad Hormuško ožino, po kateri poteka pomemben del svetovne trgovine z energenti, učinkovito pritiskajo na ZDA in njihove zaveznike.

Režim, ki se je še nedavno soočal s krizo nasledstva zaradi ostarelega in bolnega voditelja, naj bi medtem utrdil svoje vrste in našel nove vire prihodkov.

Ker Izrael ne namerava dopuščati ponovnega oboroževanja Irana, Teheran pa meni, da mora stopnjevati konflikt, da bi zaustavil ameriške in izraelske napade – kar naj bi dokazoval tudi nedavni iranski raketni napad na Kuvajt in Bahrajn – The Atlantic zaključuje, da je nova vojna dejansko neizogibna.

Po oceni revije strategija ignoriranja težav in vzdrževanja navideznega premirja ne bo uspešna, brutalen telefonski spor med Trumpom in Netanjahujem pa naj bi bil le prva iskra dolgoročnega strateškega razkola med Washingtonom in Jeruzalemom.