Smrt nekdanje zvezdnice modnih brvi in naslovnic modnih revij so za nemško tiskovno agencijo dpa potrdili v njeni ameriški modni agenciji pa tudi njeni nemški agenti. Patitz se je rodila 25. marca 1966 v Hamburgu, nemškemu očetu in estonski materi. Mladost je preživela na Švedskem.

Ob koncu 80. let in v 90. letih prejšnjega stoletja se je uveljavila kot ena najbolj zaželenih svetovnih manekenk, skupaj z Cindy Crawford, Lindo Evangelisto, Naomi Campbell in Christy Turlington.

Znana ni bila le po nastopih na modnih revijah in po ikonskih fotografijah znanega fotografa Petra Lindbergha, ampak je svetovni javnosti v spominu ostala tudi kot ena od nastopajočih v slavnem video spotu britanskega superzvezdnika Georgea Michaela za megahit Freedom ter v spotu za skladbo Skin Trade prav tako britanske priljubljene skupine Duran Duran. Igrala je tudi v več filmih.

Čeprav so jo prištevali v skupino supermodelov tistega časa, pa se Patitzeva nikoli ni imela za del te klike. "Nikoli ni šlo za prijateljstvo med nami. Preveč različna življenja smo živele," je nekoč dejala za dpa.

Glavna urednica revije Vogue Anna Wintour je ob novici o smrti Tatjane Patitz zapisala, da je bila ta vedno evropski simbol glamurja, neke vrste mešanica Romy Schneider in Monice Vitti. Dodala je, da je bila manj razvpita in vidna ter bolj skrivnostna in odrasla kot ostale tedanje zvezdnice modnega sveta.

Patitzeva je nekoč za Vogue medtem povedala, da so ji v modnem poslu pogosto govorili, da je videti tako posebno, tako drugačna od ostalih manekenk, da bo gotovo uspela.

Živela je v kalifornijskem Malibuju, povezovali so jo tudi z različnimi filmskimi zvezdniki, a sama se je držala stran od javnosti. Delovala je v modnem svetu, a govorila je, da je njeno življenje precej več od tega. Ker je bila razočarana nad površinskostjo ZDA, je pred leti omenjala tudi možnost vrnitve v Nemčijo oziroma Evropo, a se je njeno življenje končalo pri le 56 letih. Za seboj je pustila 19-letnega sina Jonaha.

Umrl tudi vpliven kitarist Jeff Beck

Jeff Beck, eden najbolj izkušenih, občudovanih in vplivnih kitaristov v zgodovini rocka, je v torek umrl v bolnišnici blizu svojega doma v Surreyju v Angliji. Star je bil 78 let. Vzrok smrti je bil bakterijski meningitis, je sporočila njegova publicistka Melissa Dragich. "V imenu njegove družine z globoko žalostjo delimo novico o smrti Jeffa Becka. Po nenadni okužbi z bakterijskim meningitisom je včeraj mirno preminil. Njegova družina prosi za zasebnost, medtem ko se bo soočila s to ogromno izgubo," je sporočila.

Beck je v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja kot član skupine Yardbirds ali vodja svojih skupin igral z občutkom za pustolovščino in njegovi posnetki so postali prelomni. Skupini Yardbirds se je Beck pridružil leta 1965, ko je zamenjal drugega legendarnega kitarista Erica Claptona. Skupina je bila takrat že vodilna v vse večjem britanskem gibanju električnega bluesa.

Njegov slog, ki je prišel močno do izraza v skladbah, kot sta Shapes of Things in Over Under Sideways Down, je glasbi dodali ekspanzivni element, ki je naznanjal nastajajočo psihedelično rockovsko revolucijo.

Ko je tri leta pozneje skupaj s takrat še malo znanim pevcem Rodom Stewartom in prav tako neznanim Ronom Woodom na bas kitari ustanovil svojo skupino - kasneje znano kot Jeff Beck Group - je njihova glasba s svojo težo ustvarila zgodnji temelj za heavy metal. Prvenec skupine je bil leta 1968 Truth.

V sedemdesetih letih je Beck sestavil drugo, bolj R&B usmerjeno izdajo svoje skupine in ustanovil kratkotrajni trio z basistom Timom Bogertom in bobnarjem Carminom Appicejem iz skupin Vanilla Fudge in Cactus.

Beck je leta 1974 z albumom Blow by Blow začel svojo solo kariero, v kateri je preoblikoval osnovno formulo fusion gibanja tistega obdobja, spremenil ravnovesje vplivov iz jazza v rock in funk ter ustvaril zvok, ki je bil presenetljivo nov in zelo uspešen. Blow by Blow je postal platinasta uspešnica in ostaja njegovo najbolj priljubljeno delo.

Od začetka osemdesetih let se je temperamentni Beck občasno pojavljal, se umaknil, upokojil in se spet pojavil. Njegovo delo v zadnjem času je segalo od poklona pevcu rockabillyja Geneu Vincentu do instrumentalnih sklopov, ki so odražali vpliv tehna, elektronike in ambientalne glasbe.

V zgodnjih osemdesetih letih se je Beck omejil na nastopanje na dobrodelnih koncertih. Leta 1985 se je vrnil v studio z albumom Flash, večinoma instrumentalnim izdelkom, ki ga je delno produciral Nile Rodgers iz skupine Chic.

Beck je na svoji glasbeni poti pomagal pri uvedbi ali okrepitvi nekaterih pomembnih tehničnih inovacij na kitari. Razvil je uporabo popačenj in povratnih učinkov, ki jih je pred njim raziskoval Pete Townshend, okrepil je učinek upogibanja tonov na kitari in razširil obseg izraza, ki ga je mogoče doseči z napravami, ki so bile spremenjene na kitari, kot je whammy bar.

Beck je nazadnje nastopil oktobra v Chicagu, kjer si je koncertni oder delil z igralcem in kitaristom Johnnyjem Deppom v gledališču Chicago Theatre.

Osemkratni dobitnik nagrade grammy je bil dvakrat sprejet v Dvorano slavnih rock and rolla - leta 1992 kot član skupine Yardbirds in leta 2009 kot solo izvajalec.

Leta 2015 ga je revija Rolling Stone uvrstila na peto mesto seznama 100 največjih kitaristov vseh časov in zapisala: "Že v skupini Yardbirds je imel melodičen, a neposreden ton - svetel, nujen in oster, a hkrati sladek. Videlo se je, da je resen glasbenik in da se je trudil. Ni se držal nazaj."

Beck se je rodil v Wallingtonu v angleški grofiji Surrey. Kitaro je začel igrati v najstniških letih na doma narejenem modelu, ki ga je izdelal po vzoru enega od svojih junakov, ameriškega kitarista in izumitelja Lesa Paula. Njegovi idoli so bili med drugim vodilni kitarist skupine Gene Vincent Cliff Gallup ter ameriška blues glasbenika Buddy Guy in Otis Rush.