Predsednik sodišča naj bi na zaposlenega v tehnični službi vpil na sestanku, kar naj bi žrtev močno prizadelo, predvsem že omenjena izjava. Vendar pa po trditvah takratnega predsednika sodišča v pisnem odgovoru obstajajo žrtve tudi na drugi strani. Z uslužbencem naj bi opravil razgovor, na katerem mu je predstavil, da je do drugih zaposlenih žaljiv in vsiljiv. Povedal naj bi mu, da se z njegovimi dejanji ne strinja. Sporna izjava naj bi bila prispodoba za celotno dogajanje in primer orisa, da bi uslužbenec razumel, kako se ob njegovih ravnanjih in izjavah počutijo drugi. Zato je nekdanji predsednik sodišča prepričan, da njegovo dejanje ni bilo v nasprotju s sodniško etiko.

Kot poroča Dnevnik, komisija za etiko in integriteto pri sodnem svetu meni drugače. Da je predsednik v razgovor z zaposlenim vnesel tako osebno okoliščino iz življenja uslužbenca, da je s tem posegel v njegovo varovano osebno sfero. Izjave uslužbenca komisija ni obravnavala, a meni, da ta ne sme biti razlog za takšen odziv predsednika.