Po plazu kritik ministrstvo za kmetijstvo pojasnjuje, da Zakon o veterinarstvu še vedno določa neprekinjeno opravljanje nujnih veterinarskih storitev, čeprav so se odločili črtati člen Pravilnika o pogojih, ki jih morajo izpolnjevati veterinarske organizacije in o postopku njihove verifikacije, ki je jasno določal obveznost ambulant, bolnišnic in klinik, da zagotavljajo neprekinjeno veterinarsko službo. Ob tem bode v oči dejstvo, da je bil pravilnik dopolnjen leta 2024, julija 2026 pa je isto ministrstvo to določbo črtalo z obrazložitvijo, da naj bi bila "v nasprotju z zakonom". Kljub zagotovilom, da se sistem nujnih veterinarskih storitev ni spremenil, tako ostaja odprto ključno vprašanje: kdo mora v praksi poskrbeti, da bo nujna veterinarska pomoč ponoči, ob vikendih in praznikih dejansko dosegljiva?
KDO BO DEŽURAL, KO ŽIVAL POTREBUJE NUJNO POMOČ? Ministrstvo pojasnjuje, a vprašanja ostajajo
Slovenija
Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano oziroma Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR) pojasnjuje, da črtanje 11. odstavka 19. člena Pravilnika o pogojih, ki jih morajo izpolnjevati veterinarske organizacije in o postopku njihove verifikacije ni odpravilo zakonske obveznosti zagotavljanja nujne veterinarske pomoči, temveč naj bi podzakonsko ureditev uskladilo z Zakonom o veterinarstvu.
Kot je znano, je bila v začetku julija 2026 iz pravilnika črtana določba, ki je ambulantam B in C, bolnišnicam ter klinikam izrecno nalagala zagotavljanje neprekinjene veterinarske službe z dežurstvom ali stalno pripravljenostjo. Ministrstvo pojasnjuje, da so določbo odstranili, ker naj bi pravilnik to obveznost urejal ožje oziroma drugače kot Zakon o veterinarstvu in bil zato v tem delu "v nasprotju z zakonom".
Tu pa nastane ključna nejasnost, na katero opozarjajo tudi kritiki: če zakon še vedno zahteva neprekinjeno opravljanje nujnih veterinarskih storitev, pravilnik pa po novem ne določa več tako jasno, katere konkretne veterinarske organizacije jih morajo zagotavljati, se postavlja vprašanje, kdo je dejansko odgovoren, da je pomoč ponoči, ob vikendih in praznikih res dostopna. Določba iz leta 2024 je namreč izrecno določala obveznost neprekinjene službe za določene kategorije veterinarskih organizacij, z njenim črtanjem pa je bila iz pravilnika odstranjena jasna in neposredna določitev, kdo mora to službo zagotavljati.
Čeprav ministrstvo zagotavlja, da zakonska obveznost zagotavljanja nujnih veterinarskih storitev ostaja, tako ostaja odprto ključno praktično vprašanje: katere konkretne veterinarske organizacije morajo po novem zagotavljati dežurstvo oziroma stalno pripravljenost in kako je lastniku živali zagotovljeno, da bo nujna pomoč dejansko dosegljiva?
Zakaj sploh sprememba pravilnika?
Pravilnik je podzakonski predpis in eden njegovih ključnih namenov je, da zakonske določbe podrobneje razčleni in določi način njihovega izvajanja. In prav tu je bistvo spora. Zakon o veterinarstvu določa obveznost neprekinjenega opravljanja nujnih veterinarskih storitev, pravilnik iz leta 2024 pa je konkretneje določil, katere veterinarske organizacije – ambulante B in C, bolnišnice ter klinike – morajo zagotavljati neprekinjeno službo z dežurstvom ali stalno pripravljenostjo. Ministrstvo zdaj trdi, da je bila ta določba pravilnika v nasprotju z zakonom, zato jo je črtalo. To odpira vprašanje, ali je pravilnik leta 2024 res ustvaril novo obveznost brez podlage v zakonu ali pa je zgolj konkretiziral že obstoječo zakonsko obveznost in določil, kdo jo mora izvajati. Je torej črtana določba res nedovoljeno posegala v zakon?
Na vprašanje, zakaj so črtali 11. odstavek 19. člena pravilnika, na ministrstvu odgovarjajo: "Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR) redno spremlja razvoj dogodkov na predmetnem področju. V okviru ustaljenih zakonodajnih postopkov je po prejemu vložene novele Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o veterinarstvu pregledala sistemsko zakonodajo, kamor spada tudi sistem stalne pripravljenosti." Kot pojasnjujejo, je bil osnovni namen spremembe pravilnika "ohraniti urejenost dežurstva in stalne pripravljenosti na ravni, kot jo že določa zakon, in ne ožje, kot jo je določal – v nasprotju z zakonom – pravilnik pred sedanjo spremembo."
Ker Zakon o veterinarstvu zahteva neprekinjeno opravljanje nujnih veterinarskih storitev, smo ministrstvo vprašali tudi, kako je črtanje določbe skladno z zakonom. "ZVet-1 še vedno določa neprekinjeno opravljanje nujnih veterinarskih storitev z dežurstvom ali stalno pripravljenostjo. Sprememba pravilnika zato ni posegla v zakonsko ureditev, ampak je odpravila različno urejanje iste materije na podzakonski ravni," so zapisali. Ob tem ostaja nepojasnjeno, zakaj je ministrstvo določbo, za katero zdaj pravi, da naj bi bila "v nasprotju z zakonom", leta 2024 sploh vključilo v pravilnik.
Kaj sprememba pomeni v praksi?
Ministrstvo pri tem opozarja na razliko med dolžnostjo posameznega veterinarja in dolžnostmi veterinarskih organizacij. Kot poudarjajo, "veterinar ne sme odkloniti nujne veterinarske pomoči. Torej gre za poklicno (etično) dolžnost vsakega veterinarja, da nudi nujno pomoč. Dolžnost veterinarskih organizacij pa je, da imajo vzpostavljen sistem zagotavljanja nujnih veterinarskih storitev (ne nujne veterinarske pomoči) različno, glede na to, kateri del javne službe opravljajo. Nekatere z izvajanjem stalne pripravljenosti, druge z vidnim napisom, na katero veterinarsko organizacijo se naj imetnik živali obrne v času, ko veterinarska ambulanta ne deluje," pojasnjujejo.
Lastnike malih živali predvsem zanima, ali so veterinarske ambulante po črtanju določbe še vedno obvezane zagotavljati dežurstvo ali stalno pripravljenost. "Za veterinarske organizacije, ki nujne pomoči izven rednega delovnega časa ne izvajajo same, ostaja bistveno, da uporabniku zagotovijo informacijo, kam se lahko obrne za nujno pomoč. Namen spremembe ni bil določiti, da mora vsaka ambulanta samostojno organizirati lastno 24-urno službo, temveč zagotoviti, da je uporabniku dostop do nujne pomoči znan in dosegljiv," navajajo.
Kaj, če veterinar nujno pomoč zavrne?
Po spremembi pravilnika so se na družbenih omrežjih pojavila pričevanja lastnikov, da naj bi jih posamezne ambulante zavrnile pri nujnih primerih, med drugim pri ranjenih mačkah in poškodovanih psih. Ministrstvo odgovarja: "Odklonitev nujne pomoči pomeni osebno odgovornost veterinarja in možnost odvzema licence, po postopkih, ki jih vodi veterinarska zbornica." Kot še opozarjajo, je treba takšne primere prijaviti UVHVVR in Veterinarski zbornici Slovenije.
Glede poročanj lastnikov malih živali, da so bili usmerjeni drugam ali zavrnjeni z obrazložitvijo, da "to ni nujen primer" ali da "ne dežurajo več", ministrstvo poudarja, da nujnost posameznega primera presoja veterinar. "Če je veterinar opustil dolžno ravnanje nujne pomoči, gre za primer, ki je opisan zgoraj. Navedba, da ne dežurajo več, ko je veterinar v veterinarski organizaciji navzoč, pa gre za življenje ogrožajočo situacijo, lahko pomeni opustitev nudenja nujne veterinarske pomoči. Če pa veterinarska ambulanta, ki ni dolžna izvajati 24-urnega dežurstva in stalne pripravljenosti, izven rednega delovnega časa ni odprta in ima na vidnem mestu objavljeno obvestilo, kam se lahko stranka obrne za primer nujne veterinarske pomoči, ne gre za kršitev," še pojasnjujejo na kmetijskem ministrstvu.