Na ministrstvu za kmetijstvo so julija spremenili Pravilnik o pogojih, ki jih morajo izpolnjevati veterinarske organizacije, in o postopku njihove verifikacije. Z novelo, ki velja od 10. julija 2026, so črtali 11. odstavek 19. člena, ki je veterinarskim ambulantam B in C, veterinarskim bolnišnicam in klinikam izrecno nalagal, da za nujno veterinarsko pomoč zunaj rednega delovnega časa zagotavljajo neprekinjeno veterinarsko službo z dežurstvom ali stalno pripravljenostjo, bodisi v okviru lastne organizacije bodisi s pogodbo z drugo veterinarsko organizacijo.

Po spremembi te izrecne obveznosti v pravilniku ni več. 56. člen Zakona o veterinarstvu, ki določa zagotavljanje neprekinjene veterinarske službe pri nujnih veterinarskih storitvah in prepoveduje veterinarju odklonitev nujne veterinarske pomoči, sicer še velja, vendar je po črtanju določbe iz pravilnika manj jasno, kdo mora dežurstvo oziroma stalno pripravljenost dejansko zagotavljati in kako naj bo sistem organiziran.

Zaradi teh sprememb se je pred dnevi vnela polemika na družbenih omrežjih, potem ko je Tina Gaber v objavi opozorila na težave pri zagotavljanju dežurne veterinarske pomoči. "Danes sem bila na faksu na urgenci zaradi mucke in ko sva čakali, jim je skoraj pregorel telefon. Ljudje so obupani, nihče ne dela dežurstva in urgence, vseeno jim je. Če pa, pa mi je bilo rečeno, da šele ob 12h, do takrat naj pa žival pač trpi," je zapisala Gaber. Objavila je tudi pričevanje druge osebe, ki naj bi ji v neki veterinarski ambulanti odklonili sprejem povoženega mačka. "Tako zdaj izgleda dežurna veterinarska služba," je zapisano v sporočilu, ki ga je delila Gaber.

Meira Hot:  "Ministrova zagotovila, da se nič ne spreminja, niso dovolj"

Spremembe pravilnika odpirajo vrsto vprašanj, zlasti, ali je še vedno dejansko zagotovljena 24-urna nujna veterinarska pomoč, kdo jo mora organizirati in kdo nosi odgovornost, če pomoč ni pravočasno dostopna. Zato smo na ministrstvo za kmetijstvo naslovili več vprašanj. Med drugim smo jih vprašali, zakaj so določbo črtali, ali so na odločitev vplivala opozorila zasebnih veterinarskih organizacij glede stroškov in kadrovske stiske ter kako je sprememba skladna s 56. členom Zakona o veterinarstvu. Zanimalo nas je tudi, kaj sprememba konkretno pomeni za zasebne ambulante, ali lahko te izven delovnega časa zavrnejo nujne primere ter kako ministrstvo nadzira in sankcionira morebitno odklanjanje nujne pomoči. Posebej smo opozorili na težave na Obali, kjer morajo lastniki po nujno veterinarsko pomoč tudi v oddaljene kraje, ministrstvo pa smo zaprosili tudi za seznam veterinarskih ambulant, ki zagotavljajo 24-urno veterinarsko pomoč. Odgovorov še nismo prejeli. 

Je pa na naša vprašanja odgovorila primorska poslanka Meira Hot, ki spremembo pravilnika oziroma ministrovo odločitev ocenjuje kot "neodgovorno in nevarno", saj po njenem mnenju zmanjšuje jasnost sistema nujne veterinarske pomoči in razpršuje odgovornost. 

"Minister je iz pravilnika odstranil jasno obveznost zagotavljanja neprekinjene veterinarske službe, ne da bi javnosti hkrati jasno povedal, kdo bo odslej zagotavljal nujno pomoč ponoči, ob koncih tedna in praznikih. Ministrova zagotovila, da se nič ne spreminja, niso dovolj. Če bo žival zaradi nedostopne pomoči poginila ali utrpela trajne posledice, kdo bo prevzel odgovornost? Lastnik, ki ni našel dežurnega veterinarja? Veterinar, ki ni bil formalno vključen v dežurstvo? Ali minister, ki je s podpisom pravilnika odstranil jasno varovalko iz sistema? V času, ko nas vedno znova pretresajo brutalni primeri mučenja in zanemarjanja živali, bi morala država njihovo zaščito krepiti. Minister pa je naredil nasprotno. Sistem je napravil manj jasen, odgovornost bolj razpršeno, živali in njihove lastnike pa pustil v negotovosti. To ni odgovorno upravljanje, temveč politično izmikanje odgovornosti," ocenjuje Hot.

Kritična je tudi do načina sprejetja spremembe brez širše javne razprave ter poudarja, da "ne gre za birokracijo", temveč za vprašanje pravočasne pomoči akutno bolnim in poškodovanim živalim. "Nesprejemljivo je, da se tako pomembna sprememba, ki lahko neposredno odloča o življenju ali smrti živali, izvede skoraj potiho, brez širše javne in strokovne razprave ter brez jasnega načrta, kako bo nujna pomoč organizirana po novem. Za pravice in dobrobit živali se borim že leta. Večkrat sem zahtevala ostrejše kazni za mučitelje ter spremembo Kazenskega zakonika, da bi bilo nepotrebno trpinčenje in povzročitev smrti živali jasno in učinkovito kazensko sankcionirano. Peticijo za takšno spremembo je podpisalo več kot 17.500 ljudi. Opozarjala sem ob vsakem novem grozljivem primeru, ko je sistem žival pustil na cedilu, odgovornost pa se je izgubila med institucijami. Zato ne pristajam na razlago, da gre zgolj za tehnično spremembo pravilnika. Ne gre za birokracijo, ampak za vprašanje, ali bo hudo poškodovana ali akutno bolna žival pravočasno dobila pomoč. Minister je dolžan pojasniti, zakaj je določbo črtal, kdo je takšno spremembo zahteval in kdo bo odgovarjal za njene posledice," opozarja.

Meira Hot, poslanka SD

"Resen dvom" v zakonitost spremembe Pravilnika

Glede zakonitosti spremembe Pravilnika opozarja na "resen dvom", ker podzakonski akt ne more odpraviti zakonske obveznosti, zato od ministra zahteva jasne podatke o izvajalcih, območjih odgovornosti in nadzoru neprekinjene službe. 

"O zakonitosti bo dokončno lahko presojala pristojna institucija, toda resen dvom nedvomno obstaja. Zakon zahteva neprekinjeno veterinarsko službo in določa, da veterinar nujne pomoči ne sme odkloniti. Podzakonski akt zakonske obveznosti ne more odpraviti, zmanjšati ali je spremeniti v prazno načelo brez jasnega izvajalca. Minister se ne more skrivati za razlago, da zakon še vedno velja. Zakon sam po sebi ponoči ne odpre veterinarske ambulante, ne določi dežurnega veterinarja in ne sprejme poškodovane živali. Nekdo mora dežurstvo organizirati, financirati in nadzorovati. Če minister trdi, da je neprekinjena pomoč še vedno zagotovljena, naj nemudoma objavi natančen seznam izvajalcev, njihove kontakte, območja odgovornosti in način nadzora. Če tega ne more storiti, potem pomoč očitno ni zagotovljena tako jasno, kot zatrjuje. V tem primeru mora prevzeti politično odgovornost in sporno določbo nemudoma vrniti. Čakanje na prvo žrtev takšne neurejenosti ni dopustna možnost."

Ob tem opozarja, da potrebujemo novelo Zakona o veterinarstvu, ki bi morala vzpostaviti 24-urno regionalno mrežo nujne veterinarske pomoči za male živali, v kateri bi bilo sodelovanje ustreznih veterinarskih organizacij zakonsko določeno, država pa bi uredila dežurstva, financiranje, nadzor in odgovornost. 

"Novelo potrebujemo čim prej. Toda še pred njeno obravnavo mora minister zagotoviti, da v sedanjem sistemu ne bo niti ene ure, ko lastnik hudo poškodovane ali akutno bolne živali ne bo vedel, kam se lahko obrne. Minister ne more najprej odstraniti obveznosti in nato javnosti sporočiti, naj na celovito rešitev počaka do spremembe zakona. Zagovarjala bom zakonsko določeno 24-urno regionalno mrežo nujne veterinarske pomoči za male živali. Ni nujno, da vsaka ambulanta dežura vsak dan, mora pa biti vključevanje ustreznih veterinarskih organizacij v skupen sistem jasno določeno in ne prepuščeno njihovi dobri volji. Država mora opredeliti dežurstva, območja, financiranje, nadzor in odgovornost. Vsak lastnik mora imeti jasno in javno dostopno informacijo, kam se lahko obrne. Če država zna organizirati druge nujne službe, mora znati organizirati tudi nujno veterinarsko pomoč. Žival ne sme umirati v bolečinah zato, ker se ministrstvo, ambulante in druge institucije ne morejo dogovoriti, kdo je pristojen."

Nižanje že dosežene ravni zaščite živali?

Poslanko Hot smo zaprosili tudi za komentar napovedane spremembe Zakona o zaščiti živali glede baterijske reje in kastracije pujskov, ki naj bi znižala že dosežene standarde. 

"Napovedane spremembe me resno skrbijo, ker kažejo nevaren vzorec. Na eni strani se zmanjšujejo jasnost obveznosti pri nujni veterinarski pomoči, na drugi pa odpira že dosežene standarde zaščite rejnih živali. Če bo rezultat politike slabša zaščita živali, bo minister moral za to prevzeti polno politično odgovornost. Prehodna obdobja pri prepovedi baterijske oziroma kletkaste reje se ne smejo spreminjati v neskončno odlaganje. Rejcem je treba pomagati pri prilagoditvah, vendar pomoč rejcem ne more pomeniti, da živali še dodatna leta plačujejo ceno političnega odlašanja. Še bolj nesprejemljiv bi bil korak nazaj pri kastraciji pujskov. Sedanja ureditev zahteva uporabo anestezije in analgezije. Znižanje standarda na eno ali drugo bi pomenilo zavestno dopuščanje večje bolečine zaradi cenejšega ali lažjega postopka. Tega ne bom podprla. Za zaščito živali se borim leta in pri tem ne bom tiho zaradi političnega udobja kogarkoli. Stroko je treba poslušati, vendar mora biti meja jasna. Že doseženih standardov dobrobiti živali se ne sme zniževati. Naloga države je preprečevati trpljenje, učinkovito preganjati mučitelje in zagotoviti pravočasno pomoč. Ne pa iskati vedno novih razlogov, zakaj bi bilo lažje storiti manj," je zapisala Hot v odgovorih na naše vprašanje.