Denis ob nonovi parni lokomotivi JŽ 28-006 v Divači.

Kdo je Denis Opatič? Na Obali je širšemu krogu poznan kot dobrodelnež, ki si v mesecu obdarovanj nadene oblačila decembrskih dobrih mož in z darilci, rabljenimi plišastimi igračami, razveseljuje otroke po ulicah Kopra, včasih pa s prispevki dobrih ljudi obdari socialno šibkejše družine. Znan pa je tudi kot vnuk strojevodje, ki je v Koper po novozgrajeni železnici pripeljal prvi vlak.

Njegova družina izvira iz Istre, od koder je njegov nono, Mario Kos, po zaključeni železničarski šoli na Reki prišel službovati v Divačo, kjer si je ustvaril dom in družino. Denisu je bila ljubezen do vlakov položena takorekoč v zibelko, saj so domači z vlakom pogosto potovali na počitnice k sorodnikom v Istro, kajti avtomobili so bili v tistih časih še redkost. Tudi njegova prva igrača je bila električni vlak z velikimi vagoni, ki ga je nono kupil v Italiji, ko je imel Denis dobri dve leti. "Bil je skrbno spravljen pod posteljo, z njim se nisem igral vsak dan, samo ob posebnih priložnostih. Še vedno ga imam in po 52-letih dela kot urica," se z nasmehom spomni Opatič. Na železnici so bile, oziroma so, zaposlene kar tri generacije njegove razširjene družine, morda pa bo tradicijo nadaljeval tudi kateri izmed njegovih treh otrok, ker "v življenju nikoli ne veš, kaj ti bo prineslo na pot".

Nono Mario s pomočnikom Robertom Silo

Nono je vozil parno, on pa dizelske in električne lokomotive

Prvič je z vlakom sam potoval pri sedmih letih, ko jo je "kar sam popihal na obisk k babici v Istro". Da bo tudi sam strojevodja, se je odločil proti koncu osnovne šole. "Najprej sem sicer želel postati policist, to me je držalo kar nekaj let, potem pa sem se nekje konec sedmega razreda odločil, da se bom vpisal na srednjo železničarsko šolo," pove Opatič. Strojevodja je bil polnih 35 let, vozil pa je tovorne vlakovne kompozicije, ki so jih poganjale dizelske in električne lokomotive. "Moj nono je vozil parno lokomotivo. Še danes se spominjam dneva, ko so njegovo lokomotivo upokojili in je šla za muzejski eksponat. Šla sva jo spremit v Divačo in spomnim se, da je nono takrat jokal," pove Opatič. To je bila normalnotirna parna gorska tovorna lokomotiva JŽ 28-006, kakršne so po prvi svetovni vojni uporabljali za vleko težkih tovornih vlakov na vseh glavnih progah. Bile so zelo uporabne in so obratovale vse do ukinitve parne vleke v Sloveniji leta 1978.

Z nonom Mariem Kosom

Na vprašanje, če je tudi sam imel najljubšo lokomotivo, pa z nasmehom odvrne, da je rad vozil vse, so mu bile pa morda malce bolj pri srcu "Kennedijka, Brižitka, Đurica in Živa; to so bile moje dame," pove Denis in pojasni, da so lokomotive poimenovane bodisi po tem, od kod izvirajo, bodisi po lastnostih, ki jih imajo. "Kennedijka je prišla iz Združenih držav Amerike ravno v času, ko je bil predsednik Kennedy, Brižitka je Francozinja in je ime dobila po slavni igralki Brigitte Bardot, Đurico so naredili v tovarni Đuro Đaković, Živa pa zato, ker je res “živa”, močna mašina, saj brez vagonov v 16 sekundah doseže hitrost 200km/h," še obrazloži.

Prvi vlak, ki je prispel v Koper. V posadki so bili strojevodja Mario Kos, pomočnik Robert Sila, Cimerman, Švab, Maruzin in Kuharič.

Poklicne izbire ni nikoli obžaloval

V vseh letih službovanja nikoli ni imel izrednega dogodka, nobene nesreče z večjo materialno škodo ali hujšimi posledicami, le “kakšna manjša delovna nezgoda, da jo je kje malo popraskalo, kar je običajno, drugega nič”. Svoje poklicne odločitve nikoli ni obžaloval. “To je odgovoren in časten poklic, pa tudi zahteven. Ni fizično naporen, zahteva pa 100-odstotno zbranost, ker vlak rabi med 400 in 700 metrov, da se lahko ustavi, to ni avto. Nikoli nisi vnaprej vedel, kaj boš vozil, koliko bo tega, se boš vrnil domov ali ne. To delo sem res opravljal z dušo in srcem. Nono bi bil ponosen name in če bi bil še med nami, bi zagotovo šel z mano na mojo zadnjo vožnjo,” pove.

Pa bo kaj pogrešal službo in svoje dizelske dame? "Bolj kot same vožnje bom pogrešal nekatere res izjemne ljudi, ki sem jih srečal na svoji poklicni poti in s katerimi sem stkal pristne in trdne vezi. Priznam pa, da me je zadnji delovni dan malo stisnilo v grlu, ko sem še zadnjič sestopal iz lokomotive. Pobožal sem jo in ji rekel - evo, to je zadnjič, da si takole na štiri oči kaj poveva - potem pa sem odšel domov, k družini."

Denis in njegova Živa še zadnjič skupaj "na štiri oči."

Miklavž, Božiček, Dedek Mraz

Ni se bati, da bi bilo energičnemu Denisu Opatiču v pokoju dolgčas, saj je zdaj vso energijo usmeril v dobrodelnost. V sklopu projekta OTROCI OTROKOM ima skupaj z družino, prijatelji in ostalimi prostovoljci v decembru res veliko dela, saj je treba zaviti in razvoziti darila, s katerimi želijo otrokom polepšati praznike. Te dni ste ga lahko v vlogi Miklavža srečali na koprskih ulicah, čakata ga še Božiček in Dedek Mraz. Kot vsi upokojenci, tudi Denis "nima časa za dolgčas".

Miklavž Denis in njegova pomočnica

Delo z otroki mu osmišlja življenje in zdaj, ko ni treba več v službo, se jim posveča še toliko bolj predano. Letos, pravi, bodo razdelili 3500 plišastih igrač in upa, da bodo z njimi narisali nasmeške na otroške obraze. "Vojne ne bom ustavil, bom pa še naprej delal dobra dela, ker želim ta svet zapustiti vsaj malo boljši, kot sem ga našel," zaključi Denis.