O težavah z dostopnostjo nujne veterinarske pomoči na Obali smo že večkrat poročali, a zdi se, da se na tem področju nič ne spremeni. Po veljavnih predpisih morajo veterinarske organizacije zagotavljati neprekinjeno veterinarsko službo tudi izven rednega delovnega časa, kljub temu pa lastniki živali poročajo o težavah pri dostopu do pomoči. 

Veterinarska zbornica Slovenije zavrača navedbe, da dežurstva na Obali ni, in poudarja, da med sedmimi obalnimi in priobalnimi veterinarskimi organizacijami obstaja vnaprej dogovorjen sistem rotacijskih dežurstev. "Veterinarske organizacije se vnaprej dogovorijo, katera bo prevzela izvajanje neprekinjene veterinarske službe tudi za druge ambulante v vnaprej določenih terminih (razporedi, dežurni telefon)," so zapisali v odgovorih na naša vprašanja.

Po obstoječi ureditvi zagotavljajo veterinarske organizacije - veterinarska ambulanta B, veterinarska ambulanta C, veterinarska bolnica in veterinarska klinika - neprekinjeno veterinarsko službo izven rednega delovnega časa z dežurstvom ali s stalno pripravljenostjo v okviru lastne veterinarske organizacije ali s pogodbo z drugo veterinarsko organizacijo. "Neprekinjena veterinarska služba za obravnavo malih živali je zagotovljena s strani obalnih in priobalnih veterinarskih organizacij, ki jo zagotavljajo posamično oziroma na podlagi posebnega medsebojnega dogovora o sodelovanju pri zagotavljanju neprekinjene službe (gre za sedem takšnih veterinarskih organizacij). Imetniki živali v nujnih primerih pokličejo na dežurno telefonsko številko veterinarske ambulante, kjer dobijo vse potrebne informacije," pojasnjujejo na Veterinarski zbornici.

Na vprašanje, ali je trenutna organizacija nujne veterinarske oskrbe za male živali na Obali ustrezna in zadostna glede na število hišnih ljubljenčkov in veterinarskih ambulant, pa odgovarjajo: "Menimo, da število verificiranih veterinarskih organizacij na obalnem področju zagotavlja kvalitetno izvajanje neprekinjene veterinarske službe za male živali. Zavedamo se, da je zaradi pomanjkanja kadra in povečanega števila tujih gostov v poletnih mesecih obremenitev veterinarskih organizacij v tem smislu povečana, saj nudenje 24-urne pripravljenosti pomeni kadrovski, organizacijski in finančni izziv."

Prav tako menijo, da obstoječa ureditev zagotavlja primerljivo raven dostopnosti nujne veterinarske pomoči, kot jo imajo prebivalci drugih slovenskih regij. "Raven dostopnosti na Obali je najmanj primerljiva z večino ostalih slovenskih regij, ocenjujemo, da je v priobalnem pasu zagotavljanje nujne veterinarske pomoči res dobro organizirano."

Vendar pa, kot še poudarjajo, nujne veterinarske pomoči za male živali finančno država ne podpira, prav tako ne občine. "Nudenje nujne veterinarske pomoči za male živali je servis državljanom, ki ga finančno ne podpira ne lokalna skupnost ne država," navajajo na Veterinarski zbornici.  "Uprava RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin preko javnih razpisov in koncesijskih pogodb z izbranimi veterinarskimi organizacijami sistemsko ureja in financira mrežo javne veterinarske službe za izvajanje najmanjšega obsega zdravstvenega varstva živali in to le za rejne živali. Pri malih/hišnih živalih so na podlagi določil prej navedenega predpisa za izvajanje odgovorne veterinarske organizacije, VZbSi pa zagotavlja nadzor nad izvajanjem," še dodajajo.

Katja Kokot: Sprememba Zakona o veterini naslavlja tudi to vprašanje

Da je trenutna ureditev nujne veterinarske oskrbe za male živali neustrezna, opozarja tudi predsednica Odbora za kmetijstvo, gozdarstvo in prehransko suverenost in poslanka Resnice Katja Kokot, ki je pred kratkim vložila novelo zakona. "Trenutna ureditev je zelo slaba, nevarna in je v škodo tako lastnikom malih živali kot veterinarskim ambulantam. Nujna veterinarska pomoč mora biti opredeljena kot dejavnost v javnem interesu z določenimi normativi, ter ustrezna financirana," opozarja Kokot. 

"Predlog novele zakona naslavlja točno to problematiko, ki zdaj ni ustrezno rešena, ni primerno organizirana, niti nima finančne podlage. Če država naloži neko delo v imenu javnega interesa, brez možnosti izbire, brez ustreznega financiranja, seveda tak sistem ne more ustrezno delovati v praksi. Nekoga lahko prisiliš v delo na papirju, v praksi pa to ne gre, zato tudi trenutna ureditev ne deluje," je zapisala v odgovorih na naša vprašanja. 

Namesto obveznega vključevanja vseh ambulant v dežurstva predlaga vzpostavitev posebne koncesionirane dežurne službe za posamezne regije, podobno kot delujejo urgentne zdravstvene službe. "Osebno podpiram ustrezno sistemsko rešitev, ki pa ne more temeljiti na vsiljevanju obveznega dela tistim, ki dela nočejo ali ne zmorejo opravljati. Niso vse ambulante enako opremljene, prav tako nimajo vsi veterinarji enakih znanj ali specializacij, ter tako niso vsi primerni za reševanje urgentnih stanj. Prav tako nimajo vse ambulante enake opreme, že pri opremi za anestezijo se pri ambulantah pojavljajo velike razlike. Problem je treba rešiti tako, da se razpiše ustrezna koncesija, z jasno določenimi pogoji za opravljanje dežurne službe ter z ustreznim financiranjem. Dovolj je, da je v vsaki regiji ena taka dežurna služba, kot recimo urgentne bolnišnice."

Po njenem mnenju tudi ni primerno, da bi  morale imeti veterinarske ambulante zakonsko obveznost sodelovanja v regionalnih sistemih dežurstev, saj nimajo vsi enake usposobljenosti. "Nimajo vsi veterinarji enakih specializacij, niti niso vsi usposobljeni za strokovno reševanje urgentnih stanj, tako ni smiselno, da se enaka obveznost naloži kar vsem veterinarjem. Prav tako moramo upoštevati delovno pravno zakonodajo, ki določenim delovnim skupinam omejuje delo ponoči in med prazniki."

Zavzema se tudi za javno financiran ali sofinanciran sistem nujne veterinarske pomoči za male živali, kar to predlaga v spremembi zakona. "Žival je odgovornost, in prav je, da se tudi skrbnikov živali ne izključuje iz te odgovornosti, zato bo potrebno vir financiranja stalne pripravljenosti iskati tudi tam, kjer nastaja potreba po organizirani stalni pripravljenosti, to je pri skrbnikih malih živali. Dejstvo je, da so zaradi neorganiziranosti stalne pripravljenosti v veterini malih živali določene storitve zelo drage, skoraj nedosegljive za skrbnike živali. To je potrebno rešiti sistemsko, z uvedbo prispevkov ali takse, ki bo vezana na aktiven status v registru malih živali," meni Kokot.