Letošnje nagrajenke priznanj 'Glasnik znanosti' ZRS Koper

ZRS Koper vsaki dve leti podeljuje priznanja 'Glasnik znanosti', s katerimi izpostavlja vrhunske znanstvene in strokovne dosežke. Priznanja prejmejo uveljavljeni in obetavni raziskovalci/raziskovalke, raziskovalne skupine, strokovni/e sodelavci/sodelavke ter posamezniki za življenjsko delo. Letos je bila podelitev posvečena izjemnim ženskam v znanosti – vsa priznanja so bila podeljena raziskovalkam in eni strokovni sodelavki, ki s svojim znanstvenim in strokovnim delom pomembno sooblikujejo ugled ZRS Koper tako v Sloveniji kot v mednarodnem prostoru.

Med prejemnicami priznanj je tudi dr. Tina Čok, jezikoslovka, ki svojo osebno in strokovno pot že od mladih let posveča raziskovanju jezikov in jezikovne raznolikosti. Čeprav prihaja iz enojezične družine, so jo starši že kot deklico vpisali v italijanski vrtec, kar ji je zgodaj odprlo pogled na večjezičnost in kulturno raznolikost okolja, v katerem je odraščala. To zgodnje srečanje z drugimi jeziki je v njej prebudilo radovednost, ki jo je skozi leta nadgrajevala s študijem in potovanji.

Po srednji šoli se je odločila za študij sinologije, ki ga je zaokrožila z enoletnim bivanjem na Kitajskem. Takratna Kitajska, še ne povsem ujeta v globalizacijo, jo je močno zaznamovala tako osebnostno kot raziskovalno. Izkušnja življenja na drugem koncu sveta jo je usmerila k razmišljanju o jezikih kot medkulturnih mostovih ter o tem, kako jezik soustvarja naš pogled na svet. Danes ta prepričanja in raziskovalno strast dr. Tina Čok udejanja v svojem delu, kjer s prefinjenim razumevanjem jezikovnih praks in kulturnih stikov bogati znanstveno krajino Slovenije in širše.

Od leve proti desni: dr. Egon Pelikan, predsednik Znanstvenega sveta ZRS Koper, dr. Tina Čok, prejemnica nagrade 'Glasnik znanosti' in dr. Rado Pišot, direktor ZRS Koper.

Kakšni so bili vaši občutki, ko ste izvedeli, da ste prejemnica priznanja Glasnik znanosti ZRS Koper, in kaj vam to priznanje osebno pomeni?

Ob prejemu priznanja Glasnik znanosti sem bila iskreno počaščena. Priznanja kot takšna mi sicer ne pomenijo veliko v smislu zunanjega potrjevanja, saj svoje delo opravljam predvsem iz notranje motivacije in veselja do raziskovanja. A prav zato mi to priznanje veliko pomeni. Ne kot cilj, temveč kot spodbudno znamenje, da je moje delo prepoznano med kolegi in da verjetno predstavlja dodano vrednost tudi za širšo skupnost.

Z ZRS Koper sodelujete že skoraj 10 let. Kako bi opisali svojo pot od začetkov do danes?

Moja pot z ZRS Koper se je resneje začela leta 2017, ko sva s kolegico Heleno Motoh ustanovili Center za sodelovanje s Kitajsko – danes preimenovan v Center za azijske študije. V tistem času sem predvsem gojila globoko zanimanje za kitajski jezik in kulturo, naš namen pa je bil dvojni: lokalni skupnosti omogočiti bolj poglobljeno, znanstveno podprto razumevanje Kitajske ter hkrati ZRS Koper povezati s sorodnimi raziskovalnimi institucijami na Kitajskem in vanj vnesti sinološko raziskovalno dimenzijo. Sčasoma je Center prerasel začetne okvire in danes se ukvarja s širšimi vprašanji azijske regije. Podobno sem se tudi sama razvijala. Od začetne sinološke naravnanosti sem z doktoratom prešla k bolj temeljitim jezikoslovnim raziskavam. V okviru svojega podoktorskega projekta sem izsledke doktorske disertacije nadgradila in uporabila tudi v bolj aplikativnih raziskavah, kar mi je omogočilo premostiti vrzel med temeljno znanostjo in njenim učinkom v praksi. Če se ozrem nazaj, se mi zdi, da sem s pomočjo ZRS Koper rasla najprej skozi entuziazem, nato skozi poglabljanje znanja in končno skozi uresničevanje raziskovalne avtonomije.

Vaše raziskave se dotikajo kognitivnega jezikoslovja in večjezičnosti – kaj vas je najbolj pritegnilo k tej temi?

Kognitivno jezikoslovje me je pritegnilo, ker mi je ponudilo orodja za razumevanje človekovega doživljanja sveta, ki jih v drugih disciplinah nisem našla. Pomagala mi je raztolmačiti številna vprašanja o tem, kako jezik oblikuje naše mišljenje, zaznavanje in medkulturno razumevanje. Sprva so bila to zelo konkretna, pragmatična vprašanja, ki so se pojavljala ob osebnih stikih z govorci različnih jezikov in iz različnih kulturnih okolij. A s časom so ta vprašanja postajala vse bolj kompleksna in teoretsko zanimiva, kar me je pripeljalo do odločitve, da jih poglobljeno raziščem v okviru doktorskega študija.

Že disertacijo sem zasnovala večjezično, v primerjalni analizi treh jezikov, kar je bila zame naravna izbira. Večjezičnost namreč ni bila zgolj metodološki okvir, temveč odsev mojega osebnega in akademskega okolja. Tudi kasnejše raziskovanje je potekalo v tej večjezični prizmi, saj verjamem, da prav prek večjezičnosti lahko najgloblje razumemo raznolike kognitivne vzorce, ki jih jezik razkriva in strukturira.

Kako vam je študij sinologije in italijanščine odprl nove perspektive pri raziskovanju jezikov?

Študij sinologije in italijanščine mi je odprl nova obzorja, saj so kombinacije jezikov, ki jih govorim, zanimive predvsem z vidika njihove nesorodnosti. Slovenščina in italijanščina pripadata različnima jezikovnima družinama v skupini indoevropskih jezikov, kitajščina pa pripada sino-tibetanski jezikovni družini in je na splošno zelo drugačen jezik od tistih, ki jih poznamo in govorimo v Evropi. Poznavanje jezikov s tako različnim konceptualnim sistemom mi omogoča, da na zelo konkreten način opazujem, kako različno jeziki strukturirajo misel in izkušnjo sveta.

Ker srž mojega raziskovanja temelji na prepričanju, da prvi jezik pomembno zaznamuje naš način razmišljanja in dojemanja resničnosti, postanejo kognitivne razlike še posebej zanimive in razkrivajoče, ko primerjamo jezike, ki so si tako tipološko, kulturno in geografsko oddaljeni. Da bi te razlike lahko res poglobljeno razumeli, pa je nujno, da jezik ne poznamo le površinsko, temveč ga zares obvladamo, tako v strukturi kot tudi v kontekstu, v katerem živi in se razvija, kar sem pridobila skozi formalne oblike študija.

Vaša doktorska disertacija je primerjala slovenščino, kitajščino in italijanščino, za katero ste prejeli tudi fakultetno priznanje. Kakšni so bili največji izzivi pri takšnem raziskovanju?

Največji izziv pri primerjalni raziskavi treh tako različnih jezikov, kot so slovenščina, kitajščina in italijanščina, je bil zagotovo izvedba treh primerljivih empiričnih testiranj na naravnih govorcih vsakega jezika. To je zahtevalo precej logističnega načrtovanja, več potovanj ter daljša bivanja na Kitajskem, kjer sem testiranje s kitajskimi govorci celo ponovila.

Sodelovanje z Univerzo v Trstu, s katero sem imela že vzpostavljene stike, mi je olajšalo oblikovanje italijanske testne skupine. Testiranje s slovenskimi govorci pa mi je omogočilo pedagoško delo, ki ga opravljam na Univerzi na Primorskem (UP). Najzahtevnejši in tudi finančno najobsežnejši del raziskave je bil seveda vezan na Kitajsko. Na srečo sem zanj prejela štipendijo in v tem okviru gostovala kot raziskovalka na Centru za študije možganov in kognitivne znanosti na Univerzi v Pekingu. To gostovanje ni pomenilo le tehnične podpore pri izvedbi raziskave, temveč je močno poglobilo tudi moje zanimanje za kognitivne študije jezika.

Ste avtorica znanstvene monografije 'Cognitive implications for raising cross-language awareness in foreign language acquisition', izdane leta 2023 pri ugledni založbi Palgrave Macmillan. Lahko poveste nekaj o tem in kako pomembno je po vašem mnenju, da znanstveno delo pride do širše javnosti?

Znanstvena monografija, ki je izšla pri založbi Palgrave Macmillan, je predstavljala zaključek pomembnega raziskovalnega poglavja, ki se je začelo z doktorskim študijem. Po zagovoru disertacije mi je ena od članic komisije svetovala, naj razmislim o preoblikovanju disertacije v monografijo. Sprva sem se tega lotila brez posebnih ambicij, preprosto kot izziv in brez razmišljanja, kje bom monografijo objavila.

Ko je bilo besedilo končno zrelo za objavo, sem se začela preigravati z idejo, da bi ga predstavila širšemu, tudi mednarodnemu občinstvu. Kot raziskovalka začetnica sem bila pripravljena na zavrnitve, zato me je takojšen pozitiven odziv ugledne založbe Palgrave Macmillan prijetno presenetil. Sodelovanje z založbo mi je odprlo nov pogled tudi na založniški svet in uredniške postopke v mednarodnem akademskem prostoru. Bila je dragocena izkušnja, ki je presegla zgolj objavo knjige.

Ker sem zagovornica odprte znanosti, menim, da mora znanstveno delo presegati meje lokalne akademske skupnosti. V kontekstu manjših ali tako imenovanih 'perifernih' akademskih okolij, kot je slovensko, je še posebej pomembno, da se naši raziskovalni glasovi slišijo tudi na globalni ravni. Ne gre zgolj za prepoznavnost, temveč za to, da prispevamo k raznolikosti znanstvenih perspektiv, da se naša dognanja lahko pomerijo z velikimi teorijami in da s tem soustvarjamo bolj pluralen in vključujoč znanstveni prostor.

Vaš podoktorski projekt se osredotoča na jezikovno integracijo otrok s priseljenskim ozadjem. Kaj vas je najbolj ganilo pri tem delu?

To je moj prvi samostojni raziskovalni projekt, zato ima zame prav poseben pomen. Pred tem sem sodelovala pri različnih projektih kolegic, ki so že delale s šolami, in prav te izkušnje so mi pokazale, da je raziskovanje lahko zelo konkretno, zelo človeško. Delo z otroki me je pritegnilo tudi zato, ker prav tam vidiš neposreden učinek svojega dela. Če nekaj deluje, to začutiš takoj – v očeh, besedah, odzivih otrok in učiteljic oziroma učiteljev.

Pri tem projektu me je najbolj ganilo dvoje. Prvič, navdušenje otrok; učitelji in učiteljice so pogosto pripovedovali, kako radi sodelujejo pri dejavnostih, ki sem jih razvila in vključila v projekt. To je bila potrditev, da raziskovanje ni le zbiranje podatkov, ampak lahko postane orodje za resnično pozitivne spremembe. Drugič pa me je navdušilo spoznanje, koliko predanih, ustvarjalnih in srčnih učiteljic in učiteljev imamo v naših šolah. Njihova odprtost za sodelovanje, pripravljenost za inovacije in čut za vsakega posameznega učenca ali učenko so me navdihnili. Prav oni so tisti, ki zagotavljajo, da tudi v zahtevnih učnih okoljih otroci dobijo priložnost za kakovostno, vključujoče in spodbudno izobraževanje.

Kje vidite največje izzive pri vključevanju jezikovne raznolikosti v slovenske šole?

Izzivov pri vključevanju jezikovne raznolikosti v slovenske šole je precej in mnogi med njimi so povezani s sistemskimi vprašanji. Eden pomembnejših je preobremenjenost obstoječih kurikulov ter posledično tudi učiteljev in učiteljic, ki bi za uspešno vključitev večjezičnih pristopov rabili ne samo dovolj časa, tudi usposabljanja in podpore v učnih materialih. Uvedba takšnih pristopov ne pomeni le dodajanja vsebin, temveč pogosto tudi temeljito preoblikovanje ustaljenih načinov dela, kar zahteva usklajenost na ravni celotnega kolektiva in podporo vodstva. Skratka, gre za spremembo, ki presega posamezno šolo, ampak gre za premik v miselnosti in strukturi šolskega sistema. Ta sprememba bo sčasoma neizogibna, saj šolska krajina postaja vse bolj raznolika, vendar bo potreben čas, da se oblikujejo ustrezne sistemske rešitve in podporni mehanizmi.

Drugi pomemben izziv pa je še vedno prisotno prepričanje, da večjezično izobraževanje pomeni odvzem časa in prostora učenju slovenskega jezika. Takšno razumevanje je napačno. Tako raziskave kot praksa jasno kažejo, da dobro razvito znanje prvega jezika pozitivno vpliva na učenje drugih jezikov. Večjezični pristopi niso namenjeni temu, da bi slovenski učenci oziroma učenke opuščali slovenščino v korist drugih jezikov, temveč da bi skozi stik z jezikovno raznolikostjo – tudi priseljenskih jezikov – bolje razumeli delovanje jezika kot takega. S tem se poglablja tako njihovo znanje slovenščine kot učnega jezika kot tudi njihova metajezikovna zavest, kar dolgoročno koristi vsem učencem in učenkam, ne le tistim z večjezičnim ozadjem.

Kako lahko sodobni didaktični pristopi pomagajo učencem, da svojo jezikovno edinstvenost vidijo kot prednost?

Taki pristopi lahko učencem in učenkam pomagajo prepoznati lastno jezikovno edinstvenost kot prednost predvsem tako, da ustvarjajo prostor za razmislek o jezikovni raznolikosti, ki jo otroci že vsakodnevno živijo v šoli in drugje. Razvijanje zavesti o tej raznolikosti ni nekaj umetno dodanega, temveč pomeni nadgradnjo njihove resničnosti. Pomembno pa je, da jim ponudimo orodja, s katerimi lahko to raznolikost tudi razumejo, osmislijo in se v njej dobro počutijo, ne glede na to, iz kakšnega jezikovnega ali družbenega ozadja prihajajo.

Prav to je bistvo kognitivno-inkluzivne didaktike, ki smo jo v zadnjih dveh letih razvijali in preizkušali v slovenskih šolah. Njen cilj ni zgolj didaktična inovacija, temveč ustvarjanje varnega prostora, kjer je vsak jezikovni izraz, izkušnja ali asociacija lahko dragocen vir učenja za celo šolsko skupnost. Številni pozitivni odzivi otrok in učiteljev oziroma učiteljic so pokazali, da tak pristop ne gradi le jezikovne kompetence in samozavesti, temveč tudi občutek pripadnosti in medsebojnega razumevanja.

Ali lahko z nami delite kakšno posebno izkušnjo ali zgodbo iz svojega raziskovalnega dela, ki vas je posebej navdihnila?

Največ navdiha v svojem nedavnem raziskovalnem delu sem prejela iz neposrednih pogovorov z učiteljicami oziroma učitelji in otroki. Prav ti drobni človeški trenutki me vedno znova spomnijo, zakaj raziskujem. Posebej me je ganila pripovedovanja, kako so nekateri učenci in učenke s priseljenskim ozadjem v okviru dejavnosti projekta Večjezičniki, to je projekt, ki ga financira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost (ARIS) in v okviru katerega testno uvajamo pristope kognitivno-inkluzivne didaktike, kar 'zaživeli'. Spominjam se pripovedi učiteljice o učencu s priseljenskim ozadjem, ki je dotlej težko navezoval stike, a je prav preko projektnih srečanj stkal nova prijateljstva, dobil povabilo na popoldanski ’fuzbal’ in se nato hitreje vključil v razredno skupnost.

Zelo me je ganilo tudi razmišljanje učencev in učenk o pomenu in vlogi jezikov – nekateri so začeli o njih govoriti kot o nečem dragocenem, skoraj kot o življenjski vrednoti. Dejavnosti so jim omogočile, da so se vživeli v izkušnje svojih sošolcev, ki se šele učijo slovenščine, in ob tem ugotovili, kako zahteven je v resnici njihov materni jezik. Tovrstna zmožnost empatije, ki se je razvila skozi jezikovne dejavnosti, se mi zdi izjemno dragocena.

Kako sodelovanje z mednarodnimi raziskovalci vpliva na vaš pristop in razumevanje večjezičnosti?

Sodelovanje z mednarodnimi raziskovalci in raziskovalkami ima name velik vpliv, saj me prisili, da neprestano izprašujem lastna raziskovalna izhodišča, metodologijo in tudi predpostavke, ki jih kot raziskovalka nezavedno nosim s seboj. Vsaka mednarodna konferenca ali skupno raziskovalno delo mi odpre pogled v drug kulturni in znanstveni kontekst, kjer se večjezičnost razume, živi in raziskuje drugače. Nekateri raziskovalci in raziskovalke prihajajo iz okolij, kjer je večjezičnost povsem samoumevna družbena norma; drugi se z njo srečujejo predvsem v okviru migracijskih vprašanj ali postkolonialnih jezikovnih politik. Te razlike vplivajo name, saj me silijo, da širše premislim tudi slovenski kontekst in njegove posebnosti.

Kaj bi svetovali mladim raziskovalcem, ki jih zanimata jezikoslovje in kognitivna lingvistika?

V zadnjem času opažamo upad zanimanja mladih za raziskovalni poklic. Ker Slovenija ponuja skoraj edinstven sistemski okvir, ki mladim omogoča razmeroma preprost vstop v raziskovalni svet, tj. štiriletno zaposlitev in financiran doktorski študij, je presenetljivo, celo zaskrbljujoče, da se na takšne razpise pogosto prijavi zelo malo kandidatov in kandidatk.

Mladim, ki jih vodi radovednost in proaktivnost, bi iskreno priporočila več poguma in drznosti. Raziskovalna pot ni vedno lahka, a je izjemno intelektualno in osebnostno bogata. Kot pri vseh poklicih pa tudi pri raziskovalnem velja, da si ga moraš želeti. Ne gre le za službo, ampak za način razmišljanja in življenja. To velja tudi za kognitivno jezikoslovje, kjer potrebuješ določeno strokovno osnovo, seveda, a predvsem strast, da te jezik ne zanima le kot sredstvo, ampak kot fenomen, ki soustvarja človekovo izkušnjo.

Kaj vas najbolj veseli in motivira pri vašem delu?

Največ motivacije dobim v vsakdanjosti in vprašanjih, ki se mi porajajo kot odziv na družbene situacije in fenomene, ki jih zaznavam okoli sebe. Verjetno sem že po naravi raziskovalka, saj v skoraj vsaki težavi najprej začutim potrebo, da jo razumem in poiščem možno rešitev. Včasih se zgodi, da najdem odgovor. Še večkrat pa, da se mi z enim odgovorom odpre več novih vprašanj. A prav to je po mojem mnenju bistvo raziskovanja; ne da ponudi dokončne rešitve, ampak da poglobi razumevanje, odpira prostor za razmislek in nas naredi bolj občutljive za kompleksnosti sveta, v katerem živimo.