Cilj politike sprave je "oblikovati ter utrditi prostor in simbole za negovanje kolektivnega spomina, ki je temelj pristnega sožitja med narodi, državnika pa sta pojem ljubezni do domovine povzdignila na višjo evropsko raven ter tako prispevala k temu, da je jadranska meja iz območja ostrih etničnih in kulturnih sporov prerasla v prostor dialoga, sodelovanja in prijateljstva, v skupni zavesti o človekovih pravicah in ob upoštevanju demokratičnih svoboščin," so še obrazložili na Univerzi v Trstu.

Pahor je dejal, da priznanje prejema z veliko ponižnostjo, še posebej veliko pa mu pomenita utemeljitev priznanja in dejstvo, da ga je prejel hkrati s prijateljem Mattarello. "Zavedam se, da so moji državniški dosežki v prizadevanjih za spravo, sožitje, dobrososedstvo in prijateljstvo v evropskem duhu utemeljeni v številnih generacijah slovenskih in italijanskih demokratičnih domoljubov. Sedanje obetavno razumevanje in spoštovanje med Slovenci in Italijani stoji na njihovih mogočnih ramenih," je še dejal.

Najbolj izstopajoče skupno dejanje Pahorja in Mattarelle je bi obisk obeležij žrtvam fojb in štirim ustreljenim slovenskim oz. hrvaškim antifašistom v Bazovici 13. julija 2020, ko so podpisali tudi sporazum o vrnitvi Narodnega doma tržaškim Slovencem.

"To dejanje ni bilo nujno. Bilo je celo tvegano, saj se je upiralo trdno usidranim predsodkom med obema nacionalnima skupnostma," je spomnil Pahor. Po njegovih besedah je večina Italijanov dolga leta hodila mimo spomenika štirim junakom, ne da bi jim naklonila dolžno pozornost, enako je hodila večina Slovencev mimo spomenika žrtvam fojb. "Ravnodušnost in ideološka zamejenost" je bila po njegovih besedah še bolj osupljiva po objavi poročila slovensko-italijanske zgodovinsko-kulturne komisije v letu 2000.

Iz poročila je citiral ugotovitvi, da je fašistična politika najbolj trajen učinek dosegla s tem, da je Slovencem vcepila v zavest enačenje Italije s fašizmom, in da so Italiji naklonjeni prebivalci Julijske krajine doživljali jugoslovansko zasedbo kot najtemačnejši trenutek v svoji zgodovini zaradi vala nasilja in več sto naglo izvršenih obsodb, katerih žrtve so bile večinoma vržene v kraška brezna. Ugotovitvi po Pahorjevih besedah kažeta, da je bil pogum obeh predsednikov utemeljen na resnici.

Po besedah Mattarelle nas sprava ne osvobaja dolžnosti spoznavanja in spominjanja preteklosti. To je povezal z razglasitvijo 10. februarja za dan spomina na eksodus Italijanov iz Istre in Dalmacije ter na žrtve fojb. Hkrati pa je treba spoštovati trpljenje drugih, je dodal.

Obisk v Bazovici je po njegovih besedah dokazal, da je tisto, kar nas danes združuje, močnejše od tistega, kar nas je nekoč razdvajalo. V odnosih med Slovenijo in Italijo ni bilo malo nesporazumov, a ti niso preprečili neprestanega poglabljanja partnerstva, je še dejal italijanski predsednik. Univerzi v Trstu se je zahvalil, da je pristala na selitev svoje šole za prevajalce iz Narodnega doma in s tem omogočila predajo stavbe slovenskim organizacijam.

Rektor tržaške univerze Roberto Di Lenarda je poudaril, da mora univerza imeti aktivno vlogo pri širjenju kritičnega razmišljanja. "Želim si, da bi predsednika Mattarella in Pahor še naprej ostala razsvetljena voditelja naših držav in Evrope ter navdihovala nove generacije k spoznavanju, svobodi, demokraciji in človekovim pravicam," je zaključil.

Profesor Fabio Spitalieri, eden od pobudnikov podelitve priznanja, je poudaril da koncept skupnega spomina ni enostaven, saj to ni uradni spomin, sprejemljiv za vse, ki briše zgodovinsko resnico, še manj pa pomeni enačenje žrtev z rablji. Dejanja Pahorja in Mattarelle po njegovem mnenju učijo, da se ne sme prehitro soditi, ampak je treba k sodelovanju v splošno korist vključiti tudi tiste, ki ne razumejo takoj koristi določenih dejanj.

Današnja slovesnost je sodila tudi v praznovanje stoletnice tržaške univerze in predstavlja slovesno zaobljubo glede usmeritve univerze v prihodnjem stoletju, je še dejal Spitalieri.

Drugi pobudnik, profesor Davide Rossi, je spomnil, da je v preteklosti častni doktorat prejel tudi istrski pisatelj Fulvio Tomizza, ki je opisal trpljenje ljudi različnih narodnosti na tem območju po drugi svetovni vojni. Po Rossijevih besedah je imel ključno vlogo pri okrepitvi sodelovanja med Slovenijo in Italijo padec Berlinskega zidu, s čimer naj bi bilo povezano tudi novo odkrivanje množičnih grobišč na Balkanu.