Film o slikarju Tonetu Kralju se ukvarja s fenomenom identitete v prostoru. Identiteta je v prostoru stika praviloma močnejša. V sodobni Evropi, kjer državno-politične meje izginjajo, po nekakšni inerciji še vedno delujejo 'fantomske meje'.

V prostoru so in hkrati niso, so delno opazne ali povsem neopazne. Vedno znova jih parcialno zaznavamo ali slutimo. Slikarsko delo Toneta Kralja v primorskih cerkvah predstavlja vzpostavitev take nevidne meje. Mejna črta, ki nam je ostala skrita do danes in jo šele zdaj razkrivamo predstavlja posebno dimenzijo in fenomen evropskega antifašizma. Gre za nekakšno 'sporočilo v steklenici', ki ga je pred več kot pol stoletja zapustil eden od pomembnejših slovenskih slikarjev 20. stoletja.

Vseh tako poslikanih cerkva ob slovensko-italijanski meji je približno 50 in niti ena od njih ni brez antifašističnih in slovenskih nacionalnih motivov. S tem je slikar od Sv. Višarij do Trsta sistematično izrisal slovensko etnično mejo v času, ko je Primorska pripadala Italiji in se je po koncu I. svetovne vojne začel poskus radikalnega narodnega izbrisa Slovencev v tedanji t. i. Julijski krajini.

Ukinjene so bile vse slovenske politične in kulturne organizacije, ves periodični tisk, prepovedana je bila vsaka javna raba slovenskega jezika. Ko je bila prepovedana tudi slovenščina v vseh toponimih ter priimkih in imenih ali v pesmi, kar nam v spomin prikliče tragično usodo primorskega skladatelja Lojzeta Bratuža, pevovodje, ki so ga fašisti zastrupili, je nekdo v krščanskosocialnem gibanju na Primorskem prišel na izvirno zamisel – 'naslikati' izgubljeno etnično mejo znotraj slovenskih cerkva.

Tega se je torej lotil slikar Tone Kralj (1900 – 1975). V biblijske naracije v sicer tradicionalno konservativnem cerkvenem okolju je zdaj vstopila prav posebna protirežimska subkultura: subverzivna kultura v spopadu z uradno, od fašističnega režima zapovedano, nacionalno-ekskluzivistično kulturo.

Nekaj, kar po didaktični usmeritvi k ciljnemu občinstvu spominja na srednjeveško Biblia pauperum (Sveto pismo ubogih), po likovnem načinu pripovedi na moderni strip, v kontekstu socialnega uporništva pa na sodobni angažirani grafit, ki jasno povzema označevalce konteksta ideološkega spopada. Pri tem se v Kraljevih poslikavah neločljivo prepletajo štiri idejne komponente, in sicer katolicizem s slovenstvom na eni strani in fašizem z italijansko nacionalno simboliko na drugi.

Lahko pa so biblijski negativci tudi karikirane groteskne maske konkretno prepoznavnih posameznikov, Hitlerja ali Mussolinija ali drugih vodilnih predstavnikov njegovega režima, kot je bil npr. pesnik in fašist Gabriele D’Annunzio ali predsednik fašistične stranke Augusto Turati. Vse te like je kot negativce slikar vtkal v biblijsko naracijo na poslikavah cerkva.

Gre za fenomen specifične slovenske ideološke markacije prostora, fenomen slikarsko zarisane 'fantomske meje', ki v Evropi in svetu nima primerjave. Temu fenomenu je zato potrebno posvetiti pozornost iz današnje časovne in metodološko-analitične distance.

Nihče ne ve zagotovo, zakaj je Tone Kralj tako pogumno risal to nevidno črto. Gotovo tudi zato, ker je želel ohraniti pričevanje o obstoju svojega naroda, predvsem pa je s tem dokazoval tudi svojo vero v njegovo prihodnost. Zato nam je poslal to edinstveno 'sporočilo v steklenici'. Postavlja pa se vprašanje, v kolikšni meri se danes kot naslovniki v njem še prepoznamo.

O vsem tem govori dokumentarni film.

Dr. Egon Pelikan