Nikola Milovančev je kot pravnik in publicist pred desetletjem urednikoval časopisu Beseda, ki ga je izdajalo Društvo Srbska skupnost v Ljubljani. Na ljubljanski Filozofski fakulteti je magistriral na temo Orjune (Organizacije jugoslovanskih nacionalistov) na Slovenskem, politične organizacije v Jugoslaviji oziroma Kraljevini SHS v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, ki se je zavzemala za unitarno Jugoslavijo. Znana je bila tudi po boju proti fašizmu na Primorskem. Eno od področij Milovančevih raziskav so migracije na Balkanu od srednjega veka do 20. stoletja, kamor se uvršča tudi cerkvena zgodovina. Ko se prebivalstvo seli, nosi svojo vero s seboj.

V času beneške oblasti so v Koper prihajali Grki in Vlahi

Območje Kopra in večjega dela Istre je bilo več kot 400 let, do leta 1797, pod beneško oblastjo in v tem času so v Koper prihajali pravoslavni Grki ter Vlahi, ki so bili pred tem domicilni v grških deželah, ki so jih zasedli Turki, ali na grških otokih, ki so jih zasedli Benečani in priključili svoji državi (Jonski otoki, nekaj časa tudi Kreta in Ciper).

Po Kosovski bitki leta 1389 je srbsko prebivalstvo bežalo pred Turki in se množično preseljevalo. V drugi polovici 15. stoletja so po morju in kopnem proti Istri prodirali številni begunci. Leta 1463 so prišli v Savudrijo 'Sclavi'. Za versko vzgojo pravoslavnih (schismatici) 'Morlakov' je koprski škof še istega leta frančiškanom tretjega reda dodelil cerkev Janeza Evangelista. Leta 1476 so 'Sclavi' prišli v Piran, kjer jim je občina dodelila neobdelano zemljišče, ki je pripadalo trdnjavi. Za deset let so bili oproščeni dajatev.

Konec 15. stoletja so se Uskoki naselili na tržaškem Krasu in prodrli vse do Soče.

Veliko pravoslavnih Srbov se je priselilo v Benetke, kjer so ustanovili zasebno cerkveno občino, ločeno od Grkov. Pravoslavni dalmatinski škof in cerkveni zgodovinar Nikodim Milaš navaja, da jih je moralo biti resnično veliko, saj je beneški zakon o družbah za registracijo cerkvene občine zahteval članstvo najmanj 250 članov – družinskih glavarjev.

Priseljenci so gradili svoje cerkve. Na območju današnje Slovenije jih je bilo največ v Beli Krajini in Posavju. Po ustnih navedbah akademika Milka Matičetovega, doma iz Koprive na Krasu, je bila pravoslavna cerkev v sosednji vasi Brje posvečena Sv. Eliji. V tej vasi so še danes priimki, ki dokazujejo prihod srbskih Uskokov: Novič, Stojkovič, Jurca. Na Pivškem so pred nekaj leti, pri obnovi katoliške cerkve v vasi Zagorje, v zvoniku odkrili kamnito nagrobno ploščo z napisom v cirilici 'Tukaj počiva Jovo' (op. Ovđe počiva Jovo).

Marindol, Bela Krajina, nagrobnik v cirilici iz leta 1580. – Janez Weiss, časopis Belokranjec, februar 2010. Foto: Nikola Milovančev

Pravoslavna liturgija danes

Večinoma je šlo za trgovce, ki so pribežali pred turškim nasiljem

Žal o tem danes ni ohranjenega arhivskega gradiva. Zahodna območja pravoslavne cerkve so bila daleč od sedeža srbskega patriarha na turškem območju, v Peći, avstrijska in beneška država pa nista podpirali pravoslavne cerkvene organizacije. V težkih pogojih, pod pritiskom konverzije oziroma prestopanja v drugo vero in asimilacije, je srbska cerkvena organizacija hitro izginjala, z njo pa tudi njeni dokumenti.

Danes ni znano, ali so v času beneške republike v Koper vsaj občasno zahajali grški pravoslavni duhovniki iz Benetk. Edini zanesljiv podatek iz tega časa se nanaša na bivanje dalmatinskega duhovnika Lazara Vujinovića , ki ga je med krajšim bivanjem v Kopru in Trstu, leta 1778, gostil polkovnik ruske vojske Jovan Knežević.

Nekatere znane pravoslavne Grke in Vlahe, ki so konec 18. in v začetku 19. stoletja živeli v Kopru, je navedel Andrea Tommasich (znan pod psevdonimom Gedeone Pusterla) v svojem delu 'I rettori di Egida Giustinopoli Capo d'Istria', ki je bilo natisnjeno leta 1891. Večinoma je šlo za trgovce, ki so pribežali v Koper pred turškim nasiljem iz grških dežel Epira, Tesalija in Moreja.

Če omenimo nekaj imen: Condurichi Demetrio in Giorgio, Calogiorgio Giovanni in Atanasio, Coloca Costantino, Diamante Eustachio in Giorgio, Baccomi Nicolo, Fanopolo Costantino, Giorgiato Bartolomeo, Manetta Orazio, Lagudi Apostolo, Demetrio Giovanni in Nicolo, Rebu Caralambo, Panajotti Demetrio, Gazzuli Costantino, Carali Costantino, Stratti Spiridone Vassili Nicolo in drugi.

Koprska samostana postaneta kaznilnici, cerkev v uporabo pravoslavcem

Na Muzejskem trgu je stal mogočni dominikanski samostan.

Leta 1797 je Benetke zasedla Napoleonova vojska, kar je pomenilo konec beneške državnosti in oblasti v Kopru ter Istri. Po Dunajskem kongresu leta 1815 so Istra in druga jadranska območja beneške republike pripadla avstrijskemu cesarstvu. Leta 1820 so avstrijske oblasti v dveh nekdanjih samostanih v Kopru začele urejati kaznilnico, v dominikanskem samostanu in samostanu Sv. Gregorija. Oba samostana so leta 1806 ukinili Francozi.

Kaznilnica je bila predvidena za zapornike iz Istre in Dalmacije. Takrat so Avstrijci cerkev v sklopu nekdanjega glagoljaškega gregorijanskega samostana namenili za pravoslavno bogoslužje in temu namenu je služila do začetka prve svetovne vojne leta 1915, ko so zapor iz vojnih razlogov izpraznili.

Cerkev Sv. Spiridona v Trstu

Po ugotovitvah zgodovinarke Vlaste Beltram je od konca šestdesetih let v koprskih zaporih delovala šola za zapornike. Leta 1877 sta v njej poučevala dva učitelja, dva katoliška duhovnika in pravoslavni duhovnik Vladimir Kordić. Kordić je bil kot duhovnik v Kopru v službi avstrijskega pravosodnega ministrstva.

Abagar, lesena plošča za pomoč pri pravoslavnem bogoslužju, Bela Krajina, druga polovica XVI. ali začetek XVII. stoletja (Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani). Foto: Nikola Milovančev

Do sredine 19. stoletja so Slovenci iz okolice Trsta, posebej s Krasa, izredno spoštovali pravoslavno vero. Po zapisu iz leta 1868 so številni katoliški Slovenci obiskovali srbsko cerkev Sv. Spiridona v Trstu, posebej v primerih bolezni. Mnogi naj bi namreč po molitvah v tej cerkvi ozdraveli, zato se niso zmenili za prepoved, ki jim jo je izrekla katoliška cerkvena oblast. Slednja se je obrnila na tržaški magistrat, ki se je odzval ostro in Srbski cerkveni občini Trst priporočil, naj svojim duhovnikom prepove branje molitev za slovenske katolike.

Brutalno zatrt poskus prestopa iz katoliške v pravoslavno vero na Vipavskem

V osemdesetih letih 19. stoletja sta bila pravoslavna duhovnika v koprski kaznilnici Jovan Maričević, rojen v Peroju pri Pulju, ki je bil duhovnik perojske župnije. Do leta 1894 je v Kopru deloval tudi duhovnik Lazar Azicki.

Jeseni 1889 so na Vipavskem poskušali ustanoviti novo pravoslavno župnijo, a je bil poskus nemudoma brutalno zatrt. 600 prebivalcev vasi Podraga pri Podnanosu (op. takrat se je vas imenovala Poddraga) se je septembra 1889 odločilo za prestop v pravoslavje. K srbskemu pravoslavnemu škofu Teofanu Živkoviću v Karlovac so poslali delegacijo. A je to tako razburilo rimskokatoliške cerkvene in avstrijske državne oblasti, da so 22. oktobra 1889 s 17 žandarji obkolili Podrago in izvedli represivno akcijo. Žandarji so voditeljem prehoda v pravoslavje vročili obtožnice, vaščani so nato popustili in ostali v katoliški veri.

O dogodkih v Podragi je oktobra leta 1889 poročal tudi znani dunajski velikoavstrijski dnevni časopis 'Das Vaterland' ('Domovina'). Foto: Nikola Milovančev

Po koncu prve svetovne vojne in razpadu Avstro-Ogrske leta 1918 je območje Kopra, Istre in Trsta pripadlo Kraljevini Italiji. Tako je ostalo do konca druge svetovne vojne leta 1945. V tem času novega priseljevanja pravoslavnega prebivalstva ni bilo, stari rodovi pa so zamrli.

Davorin Jenko

Pomemben segment pravoslavne duhovne glasbe v Trstu

Obstaja še en pomemben segment duhovnosti in kulture, ki je v 19. stoletju in v prvi polovici 20. stoletja povezoval primorske Slovence, Italijane in Srbe na severu Jadrana, a skorajda izginil v pozabo: pravoslavna duhovna glasba. Pionir na tem področju je bil tržaški skladatelj Francesco Sinico (1810-1865), dolgoletni kapelnik srbske pravoslavne cerkvene občine v Trstu, ki je poučeval tudi Davorina Jenka.

Sinico je leta 1840 napisal prvo večglasno liturgijo v zgodovini glasbe v srbski pravoslavni cerkvi. Jenka je poučeval v času njegovega šolanja na višji tržaški gimnaziji (1854-1858). Z gotovostjo lahko sklepamo, da je imel Jenko prvi stik z pravoslavno glasbo prav v Trstu. Kot vemo, je Jenko kasneje skladal srbsko himno 'Bože pravde' in slovensko himno 'Naprej zastave Slave'.

Na mestu kapelnika v cerkvi Sv. Spiridona v Trstu je delo svojega očeta nadaljeval Giuseppe Sinico (1836– 1907), prav tako znani skladatelj in avtor petih oper, ki je za cerkvene potrebe prirejal ruske duhovne skladbe.

V prvi polovici 20. stoletja so pri isti cerkveni skupnosti pravoslavno duhovno glasbo skladali še trije primorski Slovenci, Tržačani: Vasilij Mirk (1884–1962), Ubald Vrabec (1905–1992) in Ivan Grbec (1889–1966).