Vladimir Putin

Od Damaska in Teherana do Caracasa in Havane so v zadnjih 13 mesecih avtoritarni režimi, ki so prej imeli koristi od tesnih vezi s Kremljem, ugotovili, da jim je ruska podpora v bistvenem trenutku izostala.

Sirski diktator Bašar al Asad je po tem, ko je ruska vojaška pomoč usahnila, pobegnil v Moskvo. Kuba se brez svojega dobrotnika sooča s humanitarno krizo, za katero mnogi menijo, da bi lahko postala naslednja domino kocka, ki bo padla. Združene države Amerike so lani bombardirale Iran, zdaj pa se vrhovni voditelj ajatola Ali Hamenej sooča z množičnimi protesti, ob stalnih grožnjah Donalda Trumpa.

Najmočnejši simbol ruske brezbrižnosti, piše Bloomberg, bi lahko bil primer venezuelskega voditelja Nicolasa Madura, ki se trenutno nahaja v zaporu v New Yorku. Visoki venezuelski uradniki naj bi izrazili nezadovoljstvo zaradi neuspeha kubanskih in ruskih partnerjev, da bi ga zaščitili.

Kljub večkratnim javnim sporočilom predsednika Donalda Trumpa, da namerava Madura odstaviti, se uradniki v Caracasu pritožujejo, da kubanske in ruske obveščevalne službe, na katere so se zanašali za večino svoje varnosti, niso zaznale ranljivosti ali pridobile konkretnih informacij o grožnji venezuelskemu voditelju.

Posebej so izpostavili pomanjkljivosti ruskih sistemov protizračne obrambe S-300 in Buk-M2 pri zaščiti venezuelskega zračnega prostora. Uradniki so se pritožili, da Rusija ni zagotovila ustrezne tehnične podpore, ki bi zagotovila operativno učinkovitost sistemov. Povedali so tudi, da se je venezuelska kibernetska obramba zanašala na rusko tehnično pomoč, ki pa se je znova izkazala za nezadostno, saj naj bi ameriški kibernetski napadi prekinili oskrbo z električno energijo na velikih območjih Caracasa.

Formalni odzivi in nedosegljiv sporazum

Posledica vsega tega je omajano zaupanje v varnostno partnerstvo med Venezuelo, Kubo in Rusijo. V Caracasu Madurova naslednica Delcy Rodriguez zdaj nima druge izbire, kot da sprejme ameriške ponudbe za sodelovanje in omili vezi s starimi zavezniki svoje države.

Putin se o ameriških dejanjih v Venezueli še ni javno oglasil, rusko zunanje ministrstvo pa je izdalo precej formalno izjavo, v kateri poudarja, da takšna dejanja kršijo temeljna načela mednarodnega prava. Po besedah enega od dobro obveščenih virov se zdi, da so odnosi z Združenimi državami Amerike za Moskvo zdaj pomembnejši od Venezuele.

Madurovo prijetje je za Rusijo neprijetno, vendar ne katastrofalno, je dejal vir. Iran pa je, v nasprotju s tem, resnejše vprašanje, saj je rusko sodelovanje s to državo precej tesnejše, tudi na vojaškem področju. Rusija morda Iranu javno izkazuje podporo, vendar se glede na omejene zmogljivosti in prednostno nalogo končanja vojne v Ukrajini verjetno ne bo globlje vpletla v pomoč Teheranu. Vse to bi lahko dodatno otežilo dosego sicer že tako nedosegljivega mirovnega sporazuma.